today. tomorrow. torične leče.

tale post naj bi bil napisan že pred dvema tednoma, ampak stvar je itak še vedno aktualna, tako da ... kar preberite, dragi blogovci.
kot se ljudje množično selijo z yahooja na google in z mobitela na si.mobil, tako hitro se povečuje tudi število tistih, ki očala zamenjajo za leče. četudi sem ponavadi med zadnjimi, rada ostajam v povprečju in slepo (v tem primeru res) sledim čredi. zato sem prostovoljno, a z rahlim strahom, je treba kar priznati, obiskala svojo okulistko. pregledala mi je očke in sestri naročila, katere leče naj mi potlači vanje. stvar v resnici ni tako grozna, pa še odlično vidiš, ne da bi imel kaj na nosu. tako sem mislila.
gospa doktor me je nato poklicala v ordinacijo in si ogledala moje očke z lečami. ko je preverila moj vid, je ugotovila, da nekaj ne štima. sestri je naročila, naj mi zamenja leče. in jih je. ob ponovnem obisku gospe v belem smo ugotovili, da z levim očesom vidim bolje kot kdajkoli, z desnim pa slabše kot kdajkoli. gospa doktor si je malček grizla ustnice, malček govorila "hmm...", nato pa sestri naročila spet drugačne leče. teh leč ni bilo na zalogi. sestra je klicala v optiko v pritličju stavbe. leč ni. fiinu. imam tako frderbane oči, da na celi metelkovi nimajo leč zame. a koj ko prispejo iz nekje, bom zopet poklicana na srečanje. če tudi tista leča ne bo v redu, bom prisiljena nositi 2x dražje.
ampak super centi se ne da! ako tudi tale tuja leča mojemu zrklu ne bo po meri, imam v rokavu še enga asa! dobra stara očala! bom vsaj nekaj posebnega v poplavi ljudi, ki z lečami skrivajo, da so slabovidni.
"kokr se obrneš, maš rit zadej," je enkrat rekla moja mami. in kakorkoli obrnem stvar, ugotovim, da je zdravje res največ vredno. več kot ga imaš, več evrov prišparaš.

rad imam slovenski jezik.

med kopico otrok človek včasih kar znori. vsak dan se najde kdo, ki ima slab dan; v tem primeru se gre sam igrat v kotiček ali pa teži drugim. nekaterim je slab dan položen v zibko. tovrstni morajo vsak dan komu nagajati in se včasih celo stepsti. spet drugi so sitni kar tako in jim je smešno, če mečejo po igralnici kocke ali igralne figurice, ne da bi si vsaj izbral tarčo. po drugi strani pa so nekateri bolj umirjene narave, ali pa so deklice. ko pod dnevom potegneš črto, ugotoviš, da so otroci kljub vsemu zanimivi in zabavni in da imaš najlepšo službo na svetu.
in ko takole vsak dan opazujem tele piščančke, vidim, kako rastejo in imajo smešne interne fore, ki rastejo skupaj z njimi. še pred nekaj tedni je bila največja žalitev, če ti je nekdo rekel, da si fleksibilen. potem je ta izraz prešel v helgo. trenutno smo v stanju brez kakšne posebne besede za nekaj slabega. ampak gotovo se bo kmalu našla.
je pa smešno, ko vidiš, kako kar ena besedna zveza pride v navado. dekletce, ki se mi ponavadi prvo pridruži v jutranjem varstvu, je pred približno dvema tednoma iznašlo izjavo "ja fuuuuuul!" od takrat je splošno uporabna v prav vseh situacijah. še najraje jo imamo kot dodatek pri različnih družabnih igrah, kot so človek ne jezi se, mikado in karte ena. "ja fuuul!" je strašno kul reči, če dobiš dve enaki karti, če vržeš 6, če nasprotniku vržeš karto +4, če zmagaš ali če izgubiš, če deliš karte ali če že stotič trikrat mečeš, če si punca ali fant, 1. ali 4. razred.
in tale "ja fuuul!" me je spomnil na stare šolske dni, ko smo tudi mi imeli svoje besede in smo se sami sebi zdeli kul, če smo jih vestno uporabljali. v ene 5. razredu so k nam prijadrale besedice, kot so ful, kul, mega, carsko, dbest in fakof. spomnim se tudi besednih zvez, ki smo jih prav tako kot ja fuuuul govorili ob vsakdanjih prilikah: kera prjava, uuuuu, krneki, kaj ti je, človek itd. še ne tako dolgo nazaj smo se zmerjali (in se še vedno) z butarami, jazbeci, knjdli, jeleni, kekci, indijanci, kreteni in stariji.
ko sem zamenjala kraj bivališča, so se mi na pladnju poservirale še vrhunske notranjske specialitete, na primer: fiinu, karnejkej, be(j)dnu, urjede, pruosm.
skratka, za metaforično popestritev našega govora vedno najdemo kaj privlačnega. pobrskajte po svoji zakladnici smešnih besed, ali pa si kar izmislite svojo. pogosteje kot jo boste uporabljali, bolj vam bo šla na živce in slavnejši boste ...
... otroci v prvem razredu pa naj kar ostanejo pri osnovnem besedišču ...

treba ga je srat!

... je rekel podalpski kvintet.
pridite ga srat z nami!
v četrtek ob 21h (ali kasneje) v prelepo vasico ob tržaški cesti, natančneje v klub navigator. spet jam session. vsi, ki znate vsaj dva akorda na kitari ali pa veste, kaj je pozavna, ste vabljeni v družbo muzikantov na odru, ostali, ki teh veščin še niste osvojili, jih lahko pridete poslušat. tiste na odru, ne veščine.
s seboj prinesite copate in zvrhan koš dobre volje.
pridite, zabavno bo!

hremo na pico v novo horico.

letališče maribor, 0 *C

novo mesto, 0 *C

triglav kredarica, -12 *C

nova gorica, 22 *C


(vir: www.rtvslo.si/vreme)

sphericube, drugič.

v soboto sem bila večinoma doma. pograbila sem si po sobi, zlikala en kup perila, ki ga s tem ni zmanjkalo, ker je zvečer mami prinesla še en tak kup, veliko jedla in ... ja. s prijateljem sva bila zmenjena za ogled filma, s prijateljico pa za pivo/pivi/piva.

okrog šestih popoldne je poklical tretji prijatelj in povabil jezusa, mene in prvega prijatelja na koncert v cerkno. dala sem na tehtnico: biti spet v cerknici + prijateljica ali biti v cerknem + prijatelj? odločila sem se za slednje, prestavila popivanje na drug vikend in spet izpadla prasica, ampak ne ponudi se kar vsak dan nekdo, ki bi vozil v tiste oddaljene kraje.
pot je bila polna smeha, piva, ovinkov in dobre muzike. po dveh kratkih postankih (kjer smo pili pivo in lulali) smo točno ob 22h (res, ura v zvoniku je ravno odbila 22, ko smo izstopili iz avta) izstopili iz avta.

nikoli ob desetih?

še eno pivo za po poti, nekaj jezusovih nosečniških težav, bend za barikadami iz cvetličnih tegelčkov in že smo stali pred gabrijelom.
in že smo bili v gabrijelu. s prijateljema smo stestirali novo pijačo po imenu čungalunga (jeger+red bul), gasbeniki so poskakali iz tegelcov in poprijeli za inštrumente (ki so pred tem brez nadzora ležali po tleh - fantje, tako se ne dela!).

simmke, jezus, juri.

nekaj misli o koncertu: še bolj ubrano kot dan prej, vzdušje je bilo nekaj čisto drugega kot v postojni, tudi glasbeniki so bili nekoliko bolj energični, skratka, odlično. ni me bolel križ in nisem bila zaspana, tako da sem med koncertom tudi odložila kozarec in se zavrtela ob prijetnih melodijah.

edina uspela fotka s koncerta.

po špilu so fantje modro pospravili vse, kar je tako majhno, da lahko kdo odnese, ne da bi oni videli, tako da razen setliste s čigumijem iz kitaristovih ust nisem mogla sunit nobene trzalice. da ne bo izpadlo, kot da zbiram trzalice ... ampak tista v postojni je tam čakala prav name. prav nastavljala se mi je.

manuel, ki ve, da ga slikam.

jezus in jas sva od kitarista brez čigumija in setliste odkupili dve koncertni znački. zdaj mi manjka samo še tista s koncerta v murski soboti. kdo ve, mogoče tiste, ki pridno zberejo vse koncertne značke, na koncu odpeljejo na izlet v benetke ...
če niste uspeli razbrati - večer je bil fenomenalen. ko so se prižgale luči in je tričetrt obiskovalcev zapustilo kraj zločina, smo mi, die fantastischen vier, še kar sloneli ob tistem šanku. jezus se je pogovarjal z bobnarjem. ostali fantje so pili pri sosednji mizi. muzika iz zvočnikov je bila tako naglas, da tudi s čepki nisem več zdržala notri. zato smo se poslovili od družbe pri sosednji mizi in odšli na lov za izgubljenim avtom. no, jezus in tretji prijatelj sta odšla. jaz in prvi prijatelj pa sva še malo poplesovala po parkirišču, delala stoje, se zaletavala v ograje in kratila spanec prebivalcem v središču cerkna.
pot domov sem skoraj prespala, ker mi je prvi prijatelj moral povedati toliko zanimivih stvari, da sama nisem bila aktivna udeleženka pogovora. vesela sem bila, da vsaj razumem njegovo narečje. kajti dva dni s prekmurci in od tega en dan med cerkljani ... dva tuja jezika ne gresta v eno glavo, je pravil eddie izzard.
ampak takšen večer z veseljem še kdaj ponovim!

p.s.: vem da moj blog berejo nekateri, ki se na fotografijo spoznajo bolj kot jaz. zato že zdaj opravičujem, če boste na nekaterih fotkah našli kakšne neskladnosti. te sem posnela jaz. za tiste, ki izgledajo bolje, je zaslužen jezus.

sphericube, prvič.

omenila sem že našo vikendaško odpravo v bližnjo nam postojno. misija: sphericube. vozil je logaški gostitelj luko, na zadnjih sedežih reglindis je sedel jezus. vzdušje je bilo prav prešerno, zares nenavadno za tisti zmatran petkov večer. v mladinskem centru nas je presenetila na eni strani družba iz domačih logov, na drugi pa prazen prostor v pod/na/ob/okoli/zaodrju. sicer se je pri šanku kar trlo čudnih in malo manj čudnih ljudi, a nisem uspela stuhtati, kdo sodi na oder in kdo podenj. kajti na koncert sem odšla samo zato, da se mi nekaj zgodi v življenju, res, ta bend sem slišala zgolj enkrat in ni mi bil preveč všeč. tako tudi nisem mogla vedeti, kako izgleda in koliko (v ljudeh) ga je. naročili smo pivce in se pogumno pognali v malo dvoranico. spregovorila sem nekaj besed s soobčani, nato pa se je na odru pojavila predskupina. ŠKM (štefan kovač marko) banda. komadi so bili v osnovi dobro zamišljeni, samo kaj ko nad osnovo ni bilo ničesar ...

čeprav nefen, sem z upanjem zrla v prihodnost in čakala na sphericube. presenetili so z uigranostjo, talentom, lepoto in nadgradnjo idej, kar je prejšnjemu bendu manjkalo.

manuel & andrej.

bolečine v križu, učinki piva in tudi umirjena (morda zamorjena glasba) so botrovali dejstvu, da sem na wc gredočim ljudem kradla stole in si jih podstavljala pod rit ter se naslanjala na steno.

v elementu.

zaspanosti navkljub sem šla spat s pozitivnimi ocenami dogodka. ker je bilo fino.

na tleh pa najdem neki sladkega.

aja, po koncertu smo spregovorili nekaj besed z bobnarjem. fantje so iz prekmurja, zato mi je moral jezus sproti prevajati njegove kratke odgovore. zastonj smo dobili eno navadno in eno koncertno značko, tisti bolj borbene narave pa tudi kitaristovo trzalico. po pohvalah in poslavljanju smo jo odkurili domov, v toplo posteljo.
na poti je padla ideja, da gremo naslednjega dne še na koncert v cerkno, pa sem se tej ideji odpovedala, ker se mi ni dalo poslušati še enkrat istega koncerta.

za harmony.

o postpočitniških vzgojnih prijemih sem že nekaj malega rekla, tokrat samo poudarjam, kako utrujena sem bila včeraj od prešernih otroških krikov, ločevanja pretepajočih se fantkov, pobiranja kock po razredu in izdelovanja rožic za spomladanski pano.
sestra me je povabila na koncert nekih prekmurcev v sosednji občini in sem mislila, da se bom do tedaj lahko relaksirala in 4 ure skupaj poslušala rachmaninova. pastirc pa prav: juhej, juhej! nič počitka, veselo naprej!
ob kosilu se mi je v rokah namreč znašlo grozilno pismo samega predsednika godbe cerknica, ki je naznanjalo, da je nujno treba na vajo, ker se bliža koncert.
že zdaj vse zainteresirane vabim k poslušanju 86x boljšega programa, kot je bil novoletni. s pihalnim orkestrom iz vrhpolja vam bomo godli v soboto, 24. marca v grahovem, ure pa nea vem. =)
kdorkoli je že sestavljal program, ga moram kar javno pohvaliti. ne bomo vam težili z ekskluzivnimi glasbenimi gosti in en k vrednimi šlagerji. jeah. igrali bomo dokaj kul komade, sicer take, ki smo jih že nekajkrat ob različnih priložnostih, zame pa vseeno predstavljajo prav poseben izziv. nazadnje sem jih igrala še s flavto. B-)
tako sem se znova naučila nekaj novega: vsaki 2 leti zamenjaj inštrument in po 20 letih boš obvladal vse parte. tako boš lahko sam svoj orkester. juhej, juhej!

not lost. undiscovered.

sem šla prebrat svoj negativni izpad o vzgoji. se kar strinjam sama s sabo. potem pa mi pogled zaide en post nižje, kjer pišem o svojih pivskih podvigih. vprašam se:
1. kdo me je vzgajal?
2. kaj bo šele iz tistih nesrečnežev iz mojega razreda?
3. a lahko začnemo ta svet od začetka?

saving private Centi.

popočitniški delovni tedni so za en klinc. posebno če si bil že pred počitnicami odsoten. morda je to razlog, da je ta teden še prav posebno naporen ...
kdo bi si mislil, da ti 6-letni otroci lahko požrejo toliko živcev? že odkar so me prestavili v 1. razred, si želim nazaj v 2. pa ne zaradi učiteljske ekipe, ampak zaradi majhnih nedolžnih (aham) mulcev. zdi se mi, da se je v 2. razredu dalo ukrotiti tudi največje gavnarje. čeprav sem se prva dva tedna samo drla, da sem jih navadila na svoj red ... ampak se je splačalo. tukaj se kakšnih posebnih vojaških prijemov nisem šla, ker naj bi zgolj "začasno nadomeščala sodelavko". ta začasnost traja že 5 tednov in mi je zelo žal, da jih nisem na začetku prijela bolj na trdo.
morda bi bile stvari kar normalne, če ne bi bilo dveh ali treh posameznikov, ki ne razumejo, da niso sami na svetu.
v družbi dokaj pridnih, zabavnih, prijaznih in nasploh kul otrok se mi je znašel en fant, ki ga boli đoko za pravila in obče vrednote. ko se on sprehodi po razredu, ga ni otroka, ki ga ne bi mimogrede malo udaril, mu vzel kock, ga spotaknil, podrl figuric pri igrici itd. človek mu ne more absolutno nič, ker ga ne gane prav nobena stvar.
družbo mu rada dela deklica, ki naredi vse kontra, kot ji rečeš. "t., ne s kulijem po roki!" roko je imela pobarvano, ne porisano. "t., nehi divjat po razredu, boš prletela v mizo!" še rajš. pa še koga bo sprovocirala, da jo bo začel lovit. "a boš izrezala rožice?" t.: "ne, js bom lepla, dej mi lepilo!" in ga izpuli iz rok nič hudega sluteči sošolki.
najhujši primer pa je najmanjši fantek v razredu, ki si nekaj zapiči v glavo in tako mora biti. pri igrah mora vedno zmagati, pri kosilu mora biti vedno prvi. nikoli se ne bi igral igre, ki se je trenutno ne igra nihče drug, vedno se zapiči v nekaj, kar bo najtežje dobil, ampak bo na koncu dobil. čeprav ne maram otrok soditi po družinah, iz katerih prihajajo, mi ni jasno, kako to funkcionira pri njih doma; ima namreč še sestrico in bratca.
poleg tega me skrbi komunikacija teh (in še nekaterih) otrok. sem toleranten človek. poskušam razumeti. in razumem, da so prvarčki še taki, "necivilizirani", da ne vikajo in radi pozabljajo čudežne besede hvala, prosim in oprosti. doživim pa živčni zlom, če me otrok brca, je zadirčen in se sploh obnaša, kot da sva na istem. sori, ampak sama sem zagovornica tega, da se morajo otroci zgodaj naučiti enega reda, da vejo, kje so meje in da se zavedajo, da so na svetu različni ljudje, do katerih imamo različne odnose. popolnoma logično je, da sem v razredu jaz tista, ki postavlja pravila in sem proti novodobnim foram v stilu "učitelj/starš je tvoj prijatelj". spoštujem vsakega človeka posebej in sem do njega prijazna in ustrežljiva. se pa vse to neha, ko človek, tudi če je mlajši od 7 let, prestopi vse meje normalne komunikacije.
soblogaše pozivam k zapisu mnenja, (bodoče) starše pa prosim: začnite vzgajat svoje otroke. to je konec koncev tudi vaše poslanstvo.

en pivski post.

oh, jaz nedolžno, od ničesar pokvarjeno bitje!
zakaj mi je alkohol tako naklonjen? oziroma mi ni? oziroma?
da, pravilni odgovor iz prejšnjega posta sem jaz. slepa kura. centi. nealkoholik of the year. bedno.
kot da še nikoli v življenju po prepiti noči nisem rekla "nikoli več!", kot da je biti vinjen tako kul, kot da je po treh urah spanja tako prijetno voziti v nalivu ...
ne ne, luna v levu sama po sebi ni dovoljšnja garancija za kvalitetno zabavo, treba je še nekaj spit. one beer leeds to another in pri treh smo že vsi prijatelji, pot do wc-ja je pač nujno zlo in se tja lahko sprehodimo večkrat, kot je potrebno, ne zanima nas, kako vinjena je šele oseba, ki nas bo peljala domov in celo straniščni školjki, ali pa še posebno njej, bi obljubili večno zvestobo.
ob počasnem praznenju lokala moramo vsakemu, ki odide, izreči posebno zahvalo, ker je prišel in mu povedati, kako zelo se veselimo ponovnega srečanja z njim. če kdo kljub pozni uri v lokal vstopi, mimo nas ne sme neopažen. ko zapuščamo lokal, se je treba od vseh posloviti, posebno od tistih, ki jih sploh ne poznamo in po možnosti v slovo razbiti še kakšen kozarec.
naslednjega dne sem se lahko vso pot do vikenda na dolenjskem zgražala nad samo seboj in si prepevala pesmi blurov, pulpov in kaiser chiefsov, da se nisem počutila kot zadnji luzer na svetu. odpovedala sem se tudi vsej hrani, ki ima več kalorij kot voda in prespala popoldne.
priložnostno se opravičujem dodiju, coprnci, mitchotu in vsem, ki se jih ne spomnim ...
... in to po treh pivih! naslednjič rade volje vozim.

jazz mission.

prvi marčevski post. juhu! pomlad je! fajneli!
par besed bom rekla o prvem marčevskem jam sessionu v logatcu. drugi pride konec meseca. ker sem vase zagledane sorte človek, bom ves post seveda spet posvetila sebi, bolj objektivne utrinke z dogodka pa si lahko pogledate na blogu od coprnce. glej desno in klikni ustrezno vrstico, jaz sem ženska in ne znam porihtat linkov direktno v postu ...
pred zabavnim delom večera sem se polna entuziazma pognala v "20 minute pilates workout". napaka. po treh tednih manj kot zmernega premikanja, upoštevajoč, da sem od tega en teden zgolj ležala, sem po teh ubogih 20 minutah doživela slabost of my life. če je tako med nosečnostjo, se odpovem otrokom. mary winsor pa bo tudi dobila svoje ...

po polurnem počitku sem izbrskala ustrezno garderobo in se pognala pod tuš. kajti zabavi ob luni v levu se seveda ne smem izmakniti.
coprnca me je pobrala točno ob 21.19, kot sem predvidela. nekateri ljudje se pač rodijo točni. postregla mi je z novicami, da so naju vsi skenslali in da bova danes brez cerkniške okrepitve. klinc, bova šli vsaj mirno na lov.
še dobro, da že nekaj časa zahajamo v en in isti lokal, kajti koj po tem, ko sva si naročili pijačo, se nama je že pridružil prvi logačan. klepet klepet, šov se je začel in kmalu so se nakapljali tudi cerkniški zaspanci. spili smo še pivo ali 4 (kdo bi vedel), prisluhnili zvokom z odra, coprnca je na plano potegnila fotoaparat, jaz pa sem padla v trans.
vse pohvale nastopajočim. in hvala, da nam enkrat mesečno zagodejo. tokrat je treba pisno pohvalo izdati duwai orchestrajoju (pa vi sklanjajte!), ki se je privlekel v skorajda popolni zasedbi. in da poudarim - duwai orchestra so glasbeniki iz naše občine. da. na koncu se nas je nabralo celo omizje, kdo bi si mislil.

profesor ne more brez nas.

fotka je avtorska last coprnce, ki mi jo je velikodušno posodila,
da bo tudi moj blog tako pisan kot njen.

z mojim plenom pa seveda ni bilo nič ...
za konec še nagradno vprašanje: kdo mora po treh pivih spraznit želodec? odgovor vam zaupam v naslednjem postu.