jaz skozi desetletja.

2000

1984

1980

1968

1960

1958

Ideja je kopirana z enega drugega bloga, link se je po poti izgubil :/

oktet godba cerknica.

v petek za spremembo nismo šli na fax.

gospa ravnateljica je bila tako zasedena, da sem prišla na vrsto šele okoli tretje ure. najin pogovor je trajal dlje od pričakovanj, tako da bi itak zamudila pol predavanja, če bi se odločila oditi v tisto smer.

namesto divje vožnje skozi kolone živčnih voznikov na rondoju tomačevo sem se torej odločila, da se po napornem dnevu/tednu/mesecu vrnem lepo domov. tam sem brez pomisleka padla v posteljo in zaspala za celih 15 minut. nato sva z jezuščkom pojedli standard kosilo (pašta) in se odpravili na notranjsko.

ker sem bila spet vsa spočita, polna hrane in kofeina, sem šla kar naravnost do štalce. dejstvo je, da je vsakič, ko pridem na vajo (2x na mesec), tam manj ljudi. tako nas je bilo v petek tam 8 + dirigent. odločeno je bilo, da nas je vseeno dovolj za sviranje pogrebnih koračnic. no ja. vsej resnosti, ki pritiče tej zvrsti glasbe navkljub, je naša nesposobnost igrati polovinke s piko izzvala salve smeha. ja ja.
(res mi je žal, ampak tale stavčna struktura mi ni čisto jasna. a mi lahko kdo pomaga pri postavitvi vejic?)

po nedvomno uspešni vaji smo šli še na pivo. moram priznati, da je bilo prav prešerno poklepetati s starimi znanci. mislim, da se v godbo vrača veselje. res smo v curcu, ampak moramo se postavit nazaj na noge. upam, da nas bo menjava glave družine popeljala na prava pota in da se bodo odpadniki vrnili. kajti cerknica brez godbe je kot južna brez mesa.

in južna brez mesa nej nobena južna.

jutrujena sem.

v petek smo delali, šli na faks in nato še k mushu na zalitje njenega n-tega rojstnega dneva. (ne da ne vem, kateri je bil, ampak osebnih podatkov ne gre javno razpečevati :B).

po pozdravljanju že dogo ne videnih ljudi, klepetanju z njimi in ovohavanju alkohola od daleč smo se odpeljali v mediapark. no, pred mediapark, in tam stali kakšne pol ure, ko smo se odločili, da se nam ne da notri, ker je treba najprej 1 uro stati v koloni, nato pa še notri švicati v masi ljudi. v bistvu sem se jaz odločila, da ne gremo notri. ne ne, odločila sem se, da grem kar lepo domov, kajti naslednjega dne me je čakalo še malo izobraževanja in dolga vožnja na severovzhod slovenije; za ostale ne vem, kaj se jim je pripetilo po mojem odhodu.

povem samo, da je bilo fajn. hvala ti, ženo, da sem lahko večer preživela v tvoji družbi in družbi tvojih znancev, kajti takšni večeri znajo prav dobro razbremeniti mojo švohceno hrbteničko.

povem tudi to, če vas zanima, da je danes moja utrujenost zahtevala svoj davek. ali pa mi res primanjkuje železa. nikoli ne bom izvedela, ker se mi ne da k zdravniku.

noseča pa nisem, to je sigurno. kot da obstaja kakšna nevarnost.

to ni zdenka.

pri nekaterih ljudeh enostavno ostaneš brez besed.

jesenska melanholija.

jesen čaka tiho.
za vogalom,
pod kupom listja in smeti.

jesen pride vedno,
ko mi zmanjka moči.

aa, jebeš.

danes sem prvič sama jedla kebab. to je kar malo čudno, na kebab se namreč vedno gre po koncu pijanke v družbi vsaj še nekoga.
no, danes ni bilo družbe nikogar in prvič se mi je zgodilo, da mi ni polovica vsebine popadala ven iz kruha.

zdaj nihče ne ve, kako sposobna in kulturna sem v resnici ...

eidur.

ma nemam prou neč pruoti ...

beg pred 80'si.

pa sem sobotni večer končno preživela, kot je treba.

najprej sva šla z milošem na pivo pod skalco. mi je rekel, da prideta še dva. počvekala sva o tem in onem, spila jaz eno in on 2 pivi, potem pa se nama je pridružil prvi. izkazalo se je, da je edino miloš moj pravi prijatelj, saj mi je končno pred nos pripeljal tako težko pričakovanega andraža. saj ne da sva se nekoč, v cigaretnem dimu in alkoholnih hlapih že spoznala na ozemlju metelkova mesta, ampak to skoraj nima veze. ko sta me prepričala, da mi pajek ne bo odpeljal avta, čeprav ta stoji na prehodu za pešce, se nam je pridružil še nejc.

the andraž je predlagal, da nekam odpotujemo, pa smo bili tako polni navdušenja, da smo naročili še eno pivo. malček smo pokomentirali izbor glasbe (ejtisi), se zgražali, jaz sem izza ovinka počekirala gudjonsna na plazmi, miloš je medtem spil še eno pivo ter odločil, da gremo k žigatu, ki da ima nov lokal.

avto je bil še vedno parkiran na zebri.

na resljevi smo se sestali z lepo bejbo in odšli v famozni novi lokal (se imenuje liquid). spila sem prvo cockto tega večera, medtem ko so ostali vihali noske nad neko specialno vodko. smo pa vsi malo manj nosali vihke ob izbrani hrani - tortilje z omakcami in kvazi korunza. ejtisi so nam sledili. in zeblo nas je. zato je padla odločitva, da odpotujemo na gorenjsko, natančneje v škofjo loko.

nejc se je utrmil in nas zapustil, ostali smo krenili proti avtu in nato na celovško in nato tako dalje. do konca medvod so se porajala vprašanja, kot so: "a gremo mi res v škofjo loko?" in "no, če res gremo, kdo nam garantira, da je tam še kej odprto?"

no, res smo šli in odprta je bila rdeča ostriga. tam se je prekladalo še ene 15 vapotov in vsi so nas opazovali s kotički očes, kajti videlo se je, da nismo njihovi. na hitro smo ruknili še pivo/cockto in jo odkurili domačemu ležišču naproti.

navdušenje za nadaljevanje nedvomno tanartabulžga sobotnega večera ever v ortu je plahnelo z vsakim kilometrom. po poti sem tudi odlagala sopotnike, tako da sem okoli treh zjutraj sama zajadrala v varni ižanski pristan. in dobila celo parkirni prostor, morš verjet ...

verjamite, VERJAMITE MI, da na blog napišem poročilo samo, kadar se mi kaj dogaja. v bistvu sem zelo dolgočasen človek.

še ena.

učenec r.: "učiteljica, vi ne bi smel pit te vode. tle gor piše pijte boljšo vodo."

ke škifo.

ko bo kdo naslednjič apdejtal in okrog pošiljal tisti napol spam "kaj otroci pišejo v šolskih spisih", naj prosim ne pozabi dodati še tega:

učiteljica: "napišite nekaj primerjav, na primer: mama je topla kot sonce, tvoji lasje so mehki kot svila ..."
učenec m.: "učiteljica nas matra kot v vojski."

učiteljica: "danes bomo na urniku malo zamenjali ure - 3. ura bo glasba, zadnja pa matematika ..."
učenec l.: "joj učiteljica, kaj pa če bi mi to tko nardil, da mamo tretjo uro mateglazbo pa gremo peto uro lepo domov?"

ob risanju portreta sošolca.
učenec ž.: "jooooj, učiteljica! rok dons ne bo mel oči, pa je!"