alternativa.

čisto drugače bi zvenelo, če bi rekel: "andreji manjka F-vitamina."

to bi bila šalnata šala.

sploh pa ... kaj ga tako zelo moti na meni? on je do mene v intervalih. enkrat je kul, prijazen, mi pomaga pri saksofoniranju, drugič me spet nima za mar, ali še huje, me ima za mar z nešalnatimi šalami.

mitch, če ti je dolgčas, si najdi bolj stabilno tarčo.

kaj me užali ...

to, da profesor pred 10 ljudmi na ves glas izjavi: "andreji se izteka biološka ura." (hoho, smeha polna skleda).

zakaj me to užali?

1. ker sem občutljiva oseba.
2. ker sem posebno občutljiva na svoj nezakonski stan.
3. ker sem mislila, da me mitch pozna vsaj toliko, da bi to lahko vedel.
4. ker je ravno on pred enim mesecem jamral, kako so vsi njegovi vrstniki poženjeni, on pa ne.

če med nama ne bi sedela sabina, bi ga fino usekala. meni se njegova šala ni zdela šalnata.

moje novo mesto.

kot v zadnjem času opažajo vsi moji bližnji in tudi jaz sama, govorim/-o samo še o godbi, inštrumentih in glasbenikih, primerjamo ta orkester z onim, tisti špil z enim drugim, izvedbo tretjega stavka v paris sketches na današnji dan z izvedbo predvčerajšnjim itd. v zadnjem mesecu mi je poleg vaj ostajalo malo (beri: nič) časa za karkoli in ker se je ves svet vrtel samo okoli igranja, je bila moja komunikacija s civilno družbo temu primerna.

a končno je prišel dan, ko smo lahko normalno zadihali in končno začeli misliti tudi na drugo. yes, mednarodno tekmovanje v koncertni skupini v novem mestu je vendarle za nami.

z najetimi 16 substituti, okrvavljenim jezičkom, žuljem na desni roki in dvema kilama treme smo v skupini A osvojili 82,4 točke, kar je zadostovalo za srebrno priznanje. priznati moram, da me je rezultat kar malo presenetil - pozitivno - posebno ob poudarjanju, kako stroga je bila žirija. hja, kdor zna, pač zna.

ali, kot je rekla sabina: "s svojo izvedbo sem bila zadovoljna, na kaj drugega pa itak nimam vpliva." bolj se ne bi mogla strinjati.

in zaradi takšnih trenutkov se splača kenslati vse petkove/sobotne turneje po barih, kofetkanje 40 km stran od trenutnega položaja, kine, koncerte in druge družabne aktivnosti. biti glasbenik, pa če si še tako "sam za prkrjent", je prav špasno.

nuja.

sicer se nimam za kronika, ampak bili so časi, ko bi takale majica prav prišla ...

autumn song.

tako plehka sem in naivna, da se zlahka poistovetim z marsikatero skladbo. a hazardove "andreje" ne prekaša nobena druga. v tej sem doma.

nekaj časa si bo prvo mesto morala deliti s tolele uspešnico ansambla manic street preachers.

visim na oknu, kot da premišljujem.

vstopnico v »lastno stanovanje« pa sem si pridobila z diplomo. diplomirala sicer še nisem, so se mi pa končno oštevilčile strani. danes zadevo sprintam in odnesem profesorju. pričakujem, da bo treba še kaj dodat ali popravit, ampak v glavnem je to to.

sicer pa iščem novo, meni bližjo službo. da bi se malček poukvarjala z mularijo. brušenje kerrocka pač ni moj življenjski cilj. delodajalec mi tudi že en mesec išče družbo na delovnem mestu, a žal neuspešno. tako da zna biti včasih tam rahlo dolgočasno, pa hkrati naporno in poleg tega še nikamor ne pelje.

rada bi se namestila v ljubljani. to je moje mesto. vse je na dosegu roke: merkator, špar, mjiler, BTC, hartman, nama, cankarjev dom, križanke, drama, študentje, grosuplje, smog, megla, kriminal ... tega na uncu pač nimamo.

imamo pa kuhano hrano, sonce že ob sedmih zjutraj, drevesa, manj avtomobilov s celjsko registracijo (zakaj me zasledujete?), enkrat cenejše pivo in učitelja saksofona.

v bistvu sem v dilemi.

centijeva vnovična levitev.

takou. minila je moja prva ura v lastnem stanovanju. lastno pomeni, da je od moje mame in da si ga delim s sestro. delim pomeni, da tu prespim, ko se po naključju v večernih urah znajdem v ljubljani ali v dolenjskih koncih in se mi ne da vozit 6500 km nazaj v cerknico.

v tej minuli urici sem pobrisala posodo, skuhala čaj, zamenjala žarnico in z radia študent prešaltala na val 202.

gledam po stanovanju in dopolnjujem spisek, kaj je treba popravit, zamenjat ali dokupit. predlagala sem, da naredim magnetke za na hladilnik, pa sem dobila zelo natančna navodila, kako morajo izgledati, da ne bojo »preveč kičasti«. prav tako sva z jezusom zamenjali celoten servis (krožnike), ker je bil prejšnji »ful grd«. slik nimava nobenih, ker tudi doma nimava lepih slik (to je res), zato bo jezus izobesil lastne fotke. razen dveh uvelih vijolic nimava nobenih drugih rož, ker je to »krneki«.

skratka, stanovanje izgleda hladno, prazno, čisto neosebno, ko bo pa dobilo prve osebnostne poteze, bojo to jezusove. to mi ni všeč. ker kjerkoli sem, moram živeti v enem meni tujem režimu. poleg tega je jezus zasedel celo sobo, jaz pa sem dobila eno omaro pod TV-jem v dnevni.

komaj čakam, da se vrnem na notranjsko.

trpljenje mladega centija.

v našem svetu vlada hierarhija. kar povsod, prav zares. če analiziram hierarhijo v orkestrih, pridem do naslednjega zaključka:

ful je zajebano bit nekaj med nulo in amaterskim glasbenikom.

kajti. pred parimi meseci sem bila seznanjena s tekmovalnim programom. je, milo rečeno, zajeban. ker pa je zame kozarec vedno na pol poln, tudi ko se že od daleč vidi, da je prazen, sem se optimistično lotila svojega parta.

šlo je optimistično, dokler se nisem že bolj seznanila z notnim zapisom. potem sem malo jamrala, vsem kazala odtise zob na ustnici, 700x preposlušala posnetke, 1200x odigrala težke koščke, in na koncu skorajda uspela.

res. na zadnji vaji se mi je zdelo, da zdaj pa že res razumem, "za koj se ide", edino da še nisem bila na ti z dvema, tremi laufi, ki so pa zares težki.

nakar pride substitut, ki vse odigra v prvem šusu, pri tem upošteva artikulacijo in dinamiko (v prvem šusu), nakar ga (v mojem primeru jo) dirigent pogleda, pokima in reče bravo. meni pa naroči, naj si dam od takta 18 do 57 kar v oklepaj.

na koncu sem v sekciji samo za okrasek in za igrat četrtinke (pri polovinkah in kar je večjega sem fouš).

za kaj se sploh trudim?