oda radosti.

današnji dan je ena sama polomija že od 1:39 ko sem se prvič prebudila.

misleč, da je ura že 7 in sem zamudila v službo (odkar se mi je to zgodilo prvič pred enim tednom, sem čisto panična), sem se zapodila proti oknu, pred vhodom zgledala dodobra shojen sneg in si mislila "zdej smo pa tam", nakar sem bistroumno vklopila telefon in ugotovila, da imam na voljo še nekaj ur spanja.

pot v službo je bila itak jutranji trening kamikaze. kajti ižanka + sneg + jarki v bližini niso ravno obetajoča kombinacija.

v službo sem prišla res zgodaj (kljub temu, da sem vozila po avtocesti 60 km/h in da sem pred vsem tem seveda morala res dobro osnažit avto), ampak že 2. v tem tednu zaman, kajti strežnik za lopolis je šel v tri krasne, tako da delo ni bilo opravljeno.

sicer je do enih vse potekalo mirno. na poti domov pa so se težave zopet vrnile.

najprej zastoj pri šentjakobu. nato ves sneg s strehe (ki se mi ga res ni dalo pospravit) na vetrobranskem steklu ter onemogočeno delovanje brisalcev. potem proga preživetja na dovozu do trgovine. ampak zmaga pa pripetljaj, ko se donkey z avtom zakoplje v sneg, da ne more ne levo ne desno, še naprej in nazaj ne. ah.

po 20-minutni telovadbi z lopato in nešteto poskusih rešiti se iz zloveščega objema tega razmočenega snega, sem na obzorju ugledala 3 silhuete. prikazala se mi je marija. takoj za njimi. gospodje so me najprej okregali, ker sem nerazumno nasedla na kup snega, nakar so pogumno potisnili krmo moje ladje, da je končno pristala na pravih tirnicah. in ne le to! poslali so me na konec parkirišča, kjer so družno očistili blizu 10 parkirnih mest. ko sem jim po tem častnem dejanju v roke hotela stisniti nekaj fičnikov za kafe, so to odločno odklonili, rekoč "ej, zdej si nas pa užalla!"

tako sem domov pripujsala mokrih las in premraženih kosti, a vendar srečna, da si stanovanjski blok delim s tako velikodušnimi ljudmi. res. kar milo se mi je storilo.