ne še.

izteka se. moj prvi plačani dopust. ki ni bil prav nič dopustniški, "kajti jaz, mlad in naiven, kot sem bil, sem se krepko uštel, ko sem mislil, da bom skozi dobro prišel, če bom" 2 meseca doma. oo, ne ne ne, nisem od tega.

tako sem 1 mesec od svojih 7 prostih tednov preživela kje drugje kot na gradu prestranek. kjer sem med drugim tudi animirala otroke.

zadnje počitniške dni sem se odločila preživeti doma, v zavetju ničesar, razen sten stanovanja. da bom imela mir. da bom brala. da bom pospravila po brlogu ter se psihično in fizično pripravila na novo šolsko leto.

se pa bojim, da v teh 5 dneh, kar sem resnično lahko doma, niti enkrat nisem bila doma 24 ur v kosu. ker v ljubljanski kotlini se venomer nekaj dogaja. pa tudi v drugih kotlinah naše dežele.

predvsem me je v preteklih dneh fasciniral kamfest. prvič sem bila v kamniku. že dvakrat ta teden. trnfest in zmaj se lahko skrijeta pred kamfestom. kamfest. ja. to je to.

zanimivosti sledijo. mogoče že jutri.

večer v troje.

takole, ko takole posedam v naslanjaču, mi je žena predlagala, naj objavim no že enkrat vendar nov post.

in takole se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, zatorej bom opisala tale naš nepopisni večer.

po srkanju osvežilnih pijač v osrednjem bifejčku (pr pepiju) ter po sinhronizaciji grey's anatomy (rdeča nit: meso pa polenta), smo takole obsedeli.

moški del opčinstva navdušeno gleda fuzbal, žena pa malo manj navdušeno, pa vendar takisto gleda isti fuzbal.

jaz pa poročam.

takav ti je život.

odgovor, ki te potolaži.

danes je eden najtežjih dni v mojem življenju. dan, za katerega nisem mislila, da bo tako težak in da bo name vplival v taki meri.

ustnih izpitov nikoli nisem preveč oboževala, iz preprostega razloga, namreč zdi se mi, da se ustno ne znam najbolje izražati. težko pri tem je tudi to, da se moraš odgovora spomniti takoj, jaz pa tega nisem sposobna.

danes pa grem opravljat izpit pred tričlansko komisijo in že 2 noči zaradi tega ne spim. imam se, pa tudi drugi me imajo, za flegmatika do konca. do smrti, če je treba. če bi me ustrelili, bi šele čez tri dni padla, bi rekla moja mama. ampak še nikoli v življenju me ni bilo tako strah.

zmaga pa tale pogovor:
a: "mene je ful strah. bojim se, da se sploh ne bom mogla zbrat in sploh ne bom odprla ust ..."
m: "eh, kaj te bo strah. sej ne grizejo."

aja.

oda radosti.

današnji dan je ena sama polomija že od 1:39 ko sem se prvič prebudila.

misleč, da je ura že 7 in sem zamudila v službo (odkar se mi je to zgodilo prvič pred enim tednom, sem čisto panična), sem se zapodila proti oknu, pred vhodom zgledala dodobra shojen sneg in si mislila "zdej smo pa tam", nakar sem bistroumno vklopila telefon in ugotovila, da imam na voljo še nekaj ur spanja.

pot v službo je bila itak jutranji trening kamikaze. kajti ižanka + sneg + jarki v bližini niso ravno obetajoča kombinacija.

v službo sem prišla res zgodaj (kljub temu, da sem vozila po avtocesti 60 km/h in da sem pred vsem tem seveda morala res dobro osnažit avto), ampak že 2. v tem tednu zaman, kajti strežnik za lopolis je šel v tri krasne, tako da delo ni bilo opravljeno.

sicer je do enih vse potekalo mirno. na poti domov pa so se težave zopet vrnile.

najprej zastoj pri šentjakobu. nato ves sneg s strehe (ki se mi ga res ni dalo pospravit) na vetrobranskem steklu ter onemogočeno delovanje brisalcev. potem proga preživetja na dovozu do trgovine. ampak zmaga pa pripetljaj, ko se donkey z avtom zakoplje v sneg, da ne more ne levo ne desno, še naprej in nazaj ne. ah.

po 20-minutni telovadbi z lopato in nešteto poskusih rešiti se iz zloveščega objema tega razmočenega snega, sem na obzorju ugledala 3 silhuete. prikazala se mi je marija. takoj za njimi. gospodje so me najprej okregali, ker sem nerazumno nasedla na kup snega, nakar so pogumno potisnili krmo moje ladje, da je končno pristala na pravih tirnicah. in ne le to! poslali so me na konec parkirišča, kjer so družno očistili blizu 10 parkirnih mest. ko sem jim po tem častnem dejanju v roke hotela stisniti nekaj fičnikov za kafe, so to odločno odklonili, rekoč "ej, zdej si nas pa užalla!"

tako sem domov pripujsala mokrih las in premraženih kosti, a vendar srečna, da si stanovanjski blok delim s tako velikodušnimi ljudmi. res. kar milo se mi je storilo.

o mladostniških idolih.

takole izgledajo pogovori z mojimi sodelavci.

andrej: "a si si kdaj želela bit xena?"
maja: "ja, itak! takrat ko je mlatla moške!"
andrej: "a mislš, da je ona kdaj zapecala kšno punco?"
donkey: "pa sej je mela uno bjondo."
andrej: "ja, sej res. pa obe sta ble hude!"
donkey: "ja. to je blo bl za tipe. za ženske ni blo pa nč. no ja, herkul. sam on je bil preveč nabit pa grdo frizuro je mel ... "
maja: "... jah, a veš, takrat še ni blo frizerjev ..."
donkey: "sam xena je mela pa prov kul fru-fru ..."
maja: "ja, sam njo je lahko gabrijela frizirala!"

... zato pa prihajam domov ob 17h in čez ...

avto leta.

je novi golf.
đabe.

vw golf VI

veseli december ...

... se je začel v petek, devetnajstega. to pomeni koec žalostnega, ali vsaj prenapornega decembra.

no ja, sicer čisto navaden petek, le da sem po popoldanskih predavanjih sama odcapljala v grosuplje na koncert pihalega orkestra. želela sem si sicer še koga odvesti s seboj, pa ni bilo nobenih kandidatov. res je tudi, da sem povabila zgolj dve osebi, od katerih je imela ena že druge načrte, druga pa tudi.

ampak nič za to, v tistem orkestru sem se še lani kalila tudi sama, zatorej sem si rekla, eh, saj vse poznam. in ZATO sem tja vseeno odšla kar sama.

na vhodu sem koj srečala znane obraze, tudi tiste, ki bi jih raje srečala prvič.

sam bog mi je na pot poslal mojco, ki je s (še enega) stola v prvi vrsti urno odfrcnila znak "rezervirano", samo zame (saj je ona že imela svoj sedež). tako sva se namestili in nestrpno pričakovali prihod orkestra in dirigentove zadnje plati direkt pred naju.

čeprav mitch še vedno ne more verjeti, moram orkester kar javno pohvaliti, saj je uspel v svojo predstavo združiti vse tisto, čemur sama že dolgo nisem bila priča. in tudi ne verjamem, da bom, vsaj ne do koncerta naše godbe. res, bravo fantje in dekleta!

ah, omeniti gre še dejstvo, da smo bili deležni tudi visokega jubileja gospoda franca korbarja, ki se je odločil 70. obletnico svojega rojstva obeležiti kar v krogu vrhunskih glasbenikov (kasneje je na oder prišel še big band dom). veliko besed, veliko preveč, kot je zgornja meja za glasbeno prireditev.

po koncertu sva z mojco odšli v torpedota (oj triglav moj dom), kamor je kasneje prisopihal še jordan kazooki in še kasneje še vsi ostali bigbendaši.
lepotce sva zelo kmalu pustili za seboj, ker naju je klicalo že naslednje prizorišče - glasbena šola.

veselica se je ravno pričenjala, kitarist se je ogreval, pozavnistka polona pa je bila že sredi akcije. kmalu so se ji pridružili še trobentači, sledili so še vsi ostali glasbeniki, nato naključni gostje (inkluding mi), zatem pa so se skupine izmenjavale. malo smo tudi zaplesali. kitarist pa je 4 ure stal na enem mestu in brenkal same žlahtne melodije.

okoli 2. ure so me popadli čudni krči in slabost, zato sem po dolgem poslavljanju odbrzela v toplo domače gnezdo. ki ni bilo toplo, ampak vsega tudi ne moreš imeti, ane ...

kot sem izvedela kasneje, je bil vrhunec večera seksijska vaja v arhivu in spanje na klavirju.

naspala se nisem, zato sem vnovič prešpricala sobotni del predavanj. namesto tega sem stanovanje spravila v (navidezen) red in na kosilo povabila tetico, ki je že lep čas ni bilo na obisku.

še trije delovni dnevi, potem se pa lahko začne veseli december v pravem pomenu besede (veseli = kuhano vino, družba ljudi, starejših od 14 let in - vsaj tako upam - nekulturno vedenje v štalci).

inu taku bodi.