Donkeyin vblogohod.

Jebemtišh, je minilo že mnogo mnogo let, odkar sem kaj naklanfala. Zgleda, da se mi v življenju ne dogaja nič oprijemljivega. Kar ni daleč od resnice, kajti v zadnjih n mesecih se je slepa kura malo manj kot upokojila. Edina razlika med upokojencem in slepo kuro je, da gre upokojenec vseeno vsak dan v trgovino, na banko ali k maši ali kar vse troje. No, jaz pa le v službo in nazaj tja od koder sem šla v službo.
Ampak četudi še tako osiromašena dih jemajočih dogodkov bom vseeno ponovno oživila svoj javni dnevnik. Zato, ker je bolje, da čas zapravljam s piljenjem svojega nedvomno dih jemajočega ustvarjalnega pisanja, kot s špijoniranjem na fejsbuku in branjem kvazi novic na "najbolj obiskani spletni strani v Sloveniji".
Evo, že jutri bom šla v službo z namenom, da se mi zgodi nekaj omembe vrednega in če bo sreča mila, vam bom že čez 24 ur postregla z ekskluzivnim poročilom o jutrišnjem dnevu.
Še sama sem se razveselila skorajšnjega odhoda v službo ...

a bo kdaj konc? a bo kdaj tega konc!

moje sniške,

toje sniške,

super sanke,

tralala.

če ha manjka,

nam se sanka,

kuhan winu

nam ha da.

zakaj ni wsak dan snih?

ZATO! ker se ljudje kar iznenada odločijo, da ne znajo več vozit. zastoji na avtocestah, karamboli na stranskih cestah, ki jih uporabljaš, ker predvidevaš, da boš na ižanki tako in tako zletel v jarek, potem so tu nesplužena, a odkidana parkirišča, ki pa so ti pred nosom zasedena s sosedovo gajbico, ki je imel pač to srečo, da je zavoljo svoje brezposelnosti imel celo dopoldne čas odmetavat novozapadlo snežno odejo. in drseče površine za pešce, ki svoje ostre zobe pokažejo šele po parih dneh, ko se sneg fino potepta, se stali, še malo zdrsa in nato globoko zamrzne. užas!

"snega pa so se kot vedno najbolj razveselili otroci ..." res je. okepali so se, naredili vsak 200 angelčkov, 400 snežakov, se nasmučali, nasankali, nalopatkali ter se magari tudi brez vsega naspuščali po belih strminah, zgradili 2 igluja in 3 podrli, ampak veste kaj. tudi oni ga imajo počasi že poln k. še več. prosijo me, da jim med glavnim odmorom ne bi bilo treba ven. da bodo rajši notri risali ali pa brali knjige. ja, brez heca.

ker nihče več ne vidi romantike v tem vremenu, prosim pristojne, naj nam pošljejo kakšen topel sončni žarek. tudi zvončki in tulipani se bodo počasi naveličali čakati pod zemljo.

ne še.

izteka se. moj prvi plačani dopust. ki ni bil prav nič dopustniški, "kajti jaz, mlad in naiven, kot sem bil, sem se krepko uštel, ko sem mislil, da bom skozi dobro prišel, če bom" 2 meseca doma. oo, ne ne ne, nisem od tega.

tako sem 1 mesec od svojih 7 prostih tednov preživela kje drugje kot na gradu prestranek. kjer sem med drugim tudi animirala otroke.

zadnje počitniške dni sem se odločila preživeti doma, v zavetju ničesar, razen sten stanovanja. da bom imela mir. da bom brala. da bom pospravila po brlogu ter se psihično in fizično pripravila na novo šolsko leto.

se pa bojim, da v teh 5 dneh, kar sem resnično lahko doma, niti enkrat nisem bila doma 24 ur v kosu. ker v ljubljanski kotlini se venomer nekaj dogaja. pa tudi v drugih kotlinah naše dežele.

predvsem me je v preteklih dneh fasciniral kamfest. prvič sem bila v kamniku. že dvakrat ta teden. trnfest in zmaj se lahko skrijeta pred kamfestom. kamfest. ja. to je to.

zanimivosti sledijo. mogoče že jutri.

večer v troje.

takole, ko takole posedam v naslanjaču, mi je žena predlagala, naj objavim no že enkrat vendar nov post.

in takole se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, zatorej bom opisala tale naš nepopisni večer.

po srkanju osvežilnih pijač v osrednjem bifejčku (pr pepiju) ter po sinhronizaciji grey's anatomy (rdeča nit: meso pa polenta), smo takole obsedeli.

moški del opčinstva navdušeno gleda fuzbal, žena pa malo manj navdušeno, pa vendar takisto gleda isti fuzbal.

jaz pa poročam.

takav ti je život.

odgovor, ki te potolaži.

danes je eden najtežjih dni v mojem življenju. dan, za katerega nisem mislila, da bo tako težak in da bo name vplival v taki meri.

ustnih izpitov nikoli nisem preveč oboževala, iz preprostega razloga, namreč zdi se mi, da se ustno ne znam najbolje izražati. težko pri tem je tudi to, da se moraš odgovora spomniti takoj, jaz pa tega nisem sposobna.

danes pa grem opravljat izpit pred tričlansko komisijo in že 2 noči zaradi tega ne spim. imam se, pa tudi drugi me imajo, za flegmatika do konca. do smrti, če je treba. če bi me ustrelili, bi šele čez tri dni padla, bi rekla moja mama. ampak še nikoli v življenju me ni bilo tako strah.

zmaga pa tale pogovor:
a: "mene je ful strah. bojim se, da se sploh ne bom mogla zbrat in sploh ne bom odprla ust ..."
m: "eh, kaj te bo strah. sej ne grizejo."

aja.

oda radosti.

današnji dan je ena sama polomija že od 1:39 ko sem se prvič prebudila.

misleč, da je ura že 7 in sem zamudila v službo (odkar se mi je to zgodilo prvič pred enim tednom, sem čisto panična), sem se zapodila proti oknu, pred vhodom zgledala dodobra shojen sneg in si mislila "zdej smo pa tam", nakar sem bistroumno vklopila telefon in ugotovila, da imam na voljo še nekaj ur spanja.

pot v službo je bila itak jutranji trening kamikaze. kajti ižanka + sneg + jarki v bližini niso ravno obetajoča kombinacija.

v službo sem prišla res zgodaj (kljub temu, da sem vozila po avtocesti 60 km/h in da sem pred vsem tem seveda morala res dobro osnažit avto), ampak že 2. v tem tednu zaman, kajti strežnik za lopolis je šel v tri krasne, tako da delo ni bilo opravljeno.

sicer je do enih vse potekalo mirno. na poti domov pa so se težave zopet vrnile.

najprej zastoj pri šentjakobu. nato ves sneg s strehe (ki se mi ga res ni dalo pospravit) na vetrobranskem steklu ter onemogočeno delovanje brisalcev. potem proga preživetja na dovozu do trgovine. ampak zmaga pa pripetljaj, ko se donkey z avtom zakoplje v sneg, da ne more ne levo ne desno, še naprej in nazaj ne. ah.

po 20-minutni telovadbi z lopato in nešteto poskusih rešiti se iz zloveščega objema tega razmočenega snega, sem na obzorju ugledala 3 silhuete. prikazala se mi je marija. takoj za njimi. gospodje so me najprej okregali, ker sem nerazumno nasedla na kup snega, nakar so pogumno potisnili krmo moje ladje, da je končno pristala na pravih tirnicah. in ne le to! poslali so me na konec parkirišča, kjer so družno očistili blizu 10 parkirnih mest. ko sem jim po tem častnem dejanju v roke hotela stisniti nekaj fičnikov za kafe, so to odločno odklonili, rekoč "ej, zdej si nas pa užalla!"

tako sem domov pripujsala mokrih las in premraženih kosti, a vendar srečna, da si stanovanjski blok delim s tako velikodušnimi ljudmi. res. kar milo se mi je storilo.

o mladostniških idolih.

takole izgledajo pogovori z mojimi sodelavci.

andrej: "a si si kdaj želela bit xena?"
maja: "ja, itak! takrat ko je mlatla moške!"
andrej: "a mislš, da je ona kdaj zapecala kšno punco?"
donkey: "pa sej je mela uno bjondo."
andrej: "ja, sej res. pa obe sta ble hude!"
donkey: "ja. to je blo bl za tipe. za ženske ni blo pa nč. no ja, herkul. sam on je bil preveč nabit pa grdo frizuro je mel ... "
maja: "... jah, a veš, takrat še ni blo frizerjev ..."
donkey: "sam xena je mela pa prov kul fru-fru ..."
maja: "ja, sam njo je lahko gabrijela frizirala!"

... zato pa prihajam domov ob 17h in čez ...