emo.

spet gre vse narobe.

če me boli k. za vse na svetu, mi to takoj vržejo v fris.

če se trudim in vsem vse znesem k riti in poslušam vsako izpoved in korajžno prenašam vse očitke, mi to samo pobira energijo. itak, ko jaz koga rabim, se vedno vsi zvito poskrijejo. in če kaj naredim z dobro voljo, pa ne rata, izpadem kreten.

ker ugotavljam, da vsi z mano prijateljujejo samo, ko si obetajo kakšne ugodnosti, sem se odločila v življenju stopiti na bolj egoistično pot.

žrtvovala se bom samo, če mi bo to prinašalo koristi. kot opažam, lahko živim tudi brez najbližjih prijateljev, torej bom živela še naprej v takem slogu, samo manj energije bom pokurila za osrečevanje drugih. name se itak nihče ne spomni ...

na srečo pa ostaja par ljudi, ki jih tekom življenja nehote pozabiš, pa vedno priskočijo ob pravem trenutku. s temi se bom šla drug teden malo poveselit.

dokler depresija ne popusti, ne sprašujte, kaj je narobe.

sredin izlet.

že nekaj časa smo se z inštruktorico jahanja iz prestranka (v originalu iz sežane), udeleženko enega izmed taborov (iz ljubljane) ter mojo zvesto katro menile, da gremo v prestranek na pico in pogledat naše oboževane.

tamara (učit'lca) je skenslala zaradi izpita, ostala trojka se je tja podala to sredo popoldne.

dan je bil prečudovit, sijalo je sonce, ampak je malo mrzlo pihalo, pa nič za to.

polona nam je spekla pico, ki smo jo najprej samo gledale in še na koncu sta ostala dva koščka, me smo bile pa tri in jih nobena ni hotela vzet ... zakaj smo ljudje tako vljudni? včasih zaradi tega izpademo prav bedasti. a ni res?

skratka, sledil je še krajši obhod po hlevu ... stvari se niso v dveh tednih nič spremenile, še celo polona je ostala kljub grožnji z odpovedjo.

tam so bili razen julijana in matijata čisto vsi.

no, videka tudi ni bilo, ampak on je v šoli.

andrejček je namesto mene pozdravil katrco (menda se poznata od prej ... »kako je svet majhen!«).

lukata in hano sem prvič videla v kavbojkah. oba sta rekla živjo (zmaga je naša!).

maša mi je prinesla fotke od lukata iz revije o konjih. upam, da tega ne bere kdo, ki pozna lukata, ker bo potem to povedal njemu in bojo vsi rekli »ta je obsedena.« nisem. samo njegov največji fen sem, kar sem mu pa tudi že povedala, tako da naj ne bi bilo presenečenj.

kaj pa vi? koga vi na skrivaj obožujete? kdo obožuje vas? jesen je. kaj je novega?

omenjena fotka.
in novi stari državni prvak v preskakovanju.
nič novega torej.
razen spoznanje, da na tisti rdeči fotki JE ganzi.

torkova ujma.

ja ja, vem. od povsod slišimo samo, kako je zasulo železnike in odneslo franjo pa kako so izginile ceste in mostovi itd. žalostne novice. grozno.

v bistvu sem že kakšen teden nazaj mislila za mojo glavo nenavadne misli. namreč, kako smo si ljudje različni. pravzaprav imam to vedno v mislih, ampak vsakič na kakšen drug način. tokrat sem razmišljala, kako imamo ljudje različno veliko premoženja.

namreč, eni se po mestu vozijo v bmw kupejih, ki so ne samo dragi, ampak tudi nepraktični (poleg šoferja gre notri lahko še ena oseba in nič prtljage. bravo, kdo si je izmislil tak avto?), drugi v volvo v70, ki je praktičen, a še vedno preveč predrag, spet tretji se vozimo z avtobusom ali kolesom, pa še vedno smo srečni, ko se zavemo, da nekateri niti tega ne morejo.

včeraj sem gledala dobrodelni koncert za žrtve torkovih poplav. v bistvu sem ga poslušala na valu 202, ker mi je že težko gledati objokane obraze ljudi, ki jim je voda odplaknila vse, kar so imeli.

zakaj se to dogaja? se mi zdi, da je vedno hujše ... in namesto, da bi bila naša edina skrb samo poplave, potresi in podobni heci, se ljudje v darfurju, iraku in še kje še vedno veselo streljajo in nedolžnim prinašajo nesrečo. ja, res ne vem, kam vse to pelje.

lep pozdrav z udobnega toplega kavča iz zaenkrat še varne ljubljane.

abažura.

kdo zna razložiti besedo "abažura"?

jaz.

abažura je tisto, kar te boli, potem ko po dveh mesecih prvič igraš saksofon.

moj prelepi sax je namreč še vedno na servisu, zato mi ni bilo dano vaditi vse do prejšnjega vikenda, ko sem MORALA vaditi. mitch se je spet izkazal kot prava duša in mi posodil svojega selmerja, vodstvo godbe cerknica pa je meni in štimkolegici velikodušno zrihtalo "najboljšo saksofonistko v sloveniji", gospo betko kotnik.

gospa je res super saksofonistka in še bolj super pedagoginja, ampak sori, 5 ur vaje me totalno vrže s tira. sicer zdaj približno vem, za kaj se gre v naših tekmovalnih skladbah, ampak ne bi hotela iti še enkrat skozi vseskupaj.
tako govorim, kot da bi cel vikend preživela v zaporu ...

v bistvu je bilo zabavno, kot je lahko zabavno le na debelem rtiču. tja smo šli sicer v okrnjeni zasedbi, ampak na srečo je bila ekipa ta prava. čisto prvič, odkar z raznimi orkestri strašimo po debelem rtiču, sem se naspala. in to obe noči! pivo mi ne gre več tako v slast, kot mi je šlo, res ne vem zakaj (mogoče, ker ga je bilo preveč?). kljub treznemu stanju sem se imela nepozabno. super motivacija za nadaljnje udejstvovanje v godbi cerknica, za katero sem bila prepričana, da bo razpadla. ampak ne bo. ker jaz sem še vedno tam.

čeprav sem včasih tudi kje drugje.

že v ponedeljek sva jo s sabino mahnile na dolenjsko, v prelepi orkester glasbene šole grosuplje. zasedba se je pomladila, kar je "loh sam dobr", glavni asi ostajajo. po vaji še pivce v torpedu, pa domov.

v torek sva z mitchem imela prvo uro v letošnjem šolskem letu. močno upam, da se moja (in njegova, v bistvu) začetna zagnanost ne bo kar polegla, kot se je že ničkolikokrat poprej, ker si hočem dokazat, da da znam igrat sax. ker zdej ga še ne znam =)

zdajle pa pod tuš in v rakov škocjan na tiskovno konferenco in godbeni piknik.

in potem se čudim, zakaj je matera razočarana nad mojo prisotnostjo doma ...

pogled nazaj.

končno objavljam fotke iz zadnje runde v/na (domačini, popravite me) prestranku.

ana in tom. to je lepi par.
sprašujem se, zakaj ima tom vedno v rokah bič,
na obrazu pa tak nežen, nedolžen nasmešek ...

če si med kvizom za otroke preveč razigran in se ne moreš nehat smejat niti ko sotekmovalcu bereš vprašanje, te sotekmovalec lahko fino poškoduje. zaradi takšnih pripetljajev smo kviz za otroke uvrstili v športno in ne družabno disciplino.
pozirala sta: julian in vid.

spet ana in tom (v ozadju).
onadva sta res lepi par, ker so mi fotke z njima še najbolj všeč =)

fotka je nastala zadnji dan, ko smo se že vsi (jahači, ki tam trenirajo in otroci s tabora) malo navadili eden na drugega. stella nam je za zajtrk delala kakav, pa so se fantje pritožili, da ni "pjenice". jaz kot izkušena bivša kelnarca sem ji zaupala nekaj malih skrivnosti vegete, tako da smo na koncu vsi dobili spodoben kakav s spodobno pjenico.
ambrož je bil navdušen nad proizvodnjo kakava, kelnarca pa nad ambrožem.

naš tabor ni bila zgolj zajebancija. tale fotka nazorno prikazuje, da je bilo treba za uro jahanja početi tudi manj zabavne stvari. maša je konje skrtačila in osedlala brez besed. žal je bila skoraj edina v skupini. ostali so se potikali po hlevu, iskali jahalne škornje po apartmaju ali pa jedli sladoled. ko je bila res kriza z delovno silo, sem tudi sama priskočila na pomoč. tako zdaj s ponosom povem, da znam brez težav osedlati konja, inštalirati uzdo in celo očistiti kopita.
sprašujem se, zakaj sem še vedno samska ...

tale fotka mi je všeč, ker je ful rdeča.
predstavlja pa ganzija v solariju.
mogoče to ni ganzi, ampak v faco sta si čisto podobna.
recimo, da je.

hani se zdi trapasto, da ni vedela odgovora na ful enostavno vprašanje.
za ano pa nisem čisto sigurna, kaj ima v mislih.

vita ima siesto.

badminton je bila najljubša športna disciplina,
takoj za jahanjem in kvizom za otroke.

analfabet.

to sem jaz.

vem, da izgledam super in strašno inteligentna, ampak ko pridemo do računalnika in njegovih skrivnosti, popušim. znam poslat mejl in prenest datoteko z enega računalnika na drugega, znam pogledat, kaj je novega na majspejsu in prebrat druge bloge. tu se pa ustavi.

in tako sem nekega dne družini pri kosilu omenila, da mi do oddaje diplome manjkata samo še kazalo in glava/noga, pri čemer mora biti pri vsakem poglavju druga glava. pa so rekli: "pfff, to ti je izi, kaj mečkaš, malo klikaš desne gumbe na miški, pa boš porihtala ..."

aha, pa se jaz lotim končno teh mojih zadnjih korakov na poti k svobodi in stran od slabe vesti (na kratko: sem šla dokončat diplomsko nalogo).

2 uri (majkemi!) sem se jebala s tisto fakino glavo/nogo, potem sem bila tako naveličana, da sem se lotila še kazala, potem sem se zjokala nad svojo usodo in še potem sem šla po očeta, da on izpelje to stvar.

je prišel, gledal v računalnik, dvakrat kliknil tisto, kar sem jaz že 8398243-krat in potem modro ugotovil, da se bo jezus bolje znašel kot on.

sem šla po jezusa, ki spi. in še vedno spi.

jaz bi pa tako rada dokončala tole, ker imam jutri edini frej dan v naslednjih 2 tednih, da grem na faks in vse skupaj pokažem profesorju.

zakaj smo s tehnologijo tako daleč, da je človek pri rosnih 23-ih ne more več obvladat?!

živa resnica.

povsod sem lepa, a nabrlizgana sem najlepša.

sledeče fotke so s fotosešna v postojni. jezus razmišlja, da bi naju z lukojom za stalno zaposlil. materduš, res dobro zgledava. ne da se hvalim ...

v nedeljo se ne dela.

za mano je spet naporen vikend. v petek koncert (= pivo in cvetje) v postojni, v soboto rojstni dan (= vse, kar je na mizi in črna luknja) v cerknici. v nedeljo težek dan.

šli smo v prestolnico, brata odložili v tivoliju, kjer je obredoval s taborniki, jaz in jezus sva jo mahnili proti živalskemu vrtu.

karta (6 evrov) in dva sladoleda (3,5 evrov) sta/so bili ful draga/-i. sonce in živali na paši: neprecenljivo.

samo sebe se imam.

krščenduš, so me razjezili!

včeraj sem prispela z dela v sosednji občini. po petih dneh odsotnosti sva se z matero skregali v prvih petih minutah iz istih razlogov kot vedno. z jezusom sva se spičili tudi za brezveze. kriva sem bila jaz. ampak greh ni bil tako velik. in ona mi je rekla, da sem tako grozna, da si ne zaslužim prijateljev. to pa nisem.

pa sem si rekla »vdih – izdih« in šla razpakirat prtljago.

ravno ko sem malo prišla k sebi mi je dal misliti virtualen pogovor. in sicer z osebo, ki sem jo spoznala pred dvema mesecema in je kul in jo imam rada in zelo sem ji hvaležna, da se ji da družiti z mano, glede na to, da sva si precej različni.

ta oseba me je strašno razhudila, ko je rekla, da preveč razmišljam.

WTF? kako lahko kdo preveč razmišlja?

OK, ne rečem, včasih me v mojih miselnih seansah odnese v ekstreme, ampak ponavadi je misliti čisto zdravo in človeško.

včasih se ti zgodi kaj, kar bi bilo najbolje potlačiti in namesto tega misliti na kaj drugega. včasih med premlevanjem nepričakovano najdeš rešitvo prvega problema. včasih imaš polno glavo ene osebe, pa jo kar premetavaš po glavi. in to je »loh sam dobr«. včasih gledaš film ali prebereš knjigo, ki te fino prizemlji in potem razmišljaš in iščeš povezave in razvijaš smisel prebranega do neslutenih razsežnosti, tako da te na koncu boli glava in ti je slabo, kot bi rekel Christopher. razmišljati je zdravo, če ne, postaneš slep.

sploh pa ... kaj dela tisti, ki ne razmišlja? lebdi v življenju in ravnodušno opazuje ljudi, dogodke in stvari, ki mu križajo pot?

in še opozorilo osebi a, njenemu kolegu, osebi b, in vsem tistim, ki vas spustim dovolj blizu, da me poznate do dna: nikar se ne obremenjujte s tem, kaj se mi plete po glavi. in ne omejujte me. to je nuja.

vrži se ... mogoče te bo kdo ujel.

***OPOZORILO! JAKO STAR SPIS!***

bliža se konec avgusta, konec počitnic, konec brezskrbnosti, konec do zadnjega kotička nafilanega prostega časa. in tega trenutka sem se bala ko sam satan. nisem imela pojma, kaj bom počela od 3. septembra dalje. službe še vedno nimam, ker nimam diplome. ki jo ravnokar (že dva meseca) končujem in sem zaresno (že dva meseca) v zadnjem stadiju, ampak kaj mi to pomaga, itak ne bo nobena šola sredi septembra iskala nove delovne sile.

zato se v mislih že daljši čas zatekam ... h komu drugemu kot k staremu dobremu delodajalcu. poklicala ga še nisem, ker mečkam vedno do zadnjega trenutka ... oziroma dokler on meni ne pošlje sms-a.

kar se ima zgoditi, se zgodi. in tako sem ga poklicala nazaj, malček sva se hecala (pogrešam njegove fore, enkrat jih bom delila z vami), potem je pa predlagal, da se kar takoj oglasi na gradu prestranek.

prišel je v pol ure, opremljen z brezalkoholno pijačo in dobro voljo.

obdelala sva vse teme; počitnice, projekti, hčere, medvedi, skandinavci, latvijci, ljubljančani, pacienti, jaz, on, plani in ... tako.

dobiva se še na kašni kavi, da dorečeva stvari, ampak načeloma imam septembra zagotovljeno službo. ja, pri njemu. vem, da nihče ne navija za njEga. moja mami je zelo jezna. ampak jaz delam tako, kot mislim, da je prav.

tale delodajalec je res od sile. vedno pride v pravem trenutku. vedno. in zmeraj mi pomaga iz krize. vedno reče taprave besede. tako zelo logično razmišlja, da mu ne moreš oporekat. polepšal mi je ponedeljek in vse dni, ki so mu sledili.

vrži se. sigurno te bo kdo ujel.