paldies.

moški so kul, ker se strinjajo z mano, da so ženske težke.
hvala vam.

ful je zajebano bit pisatelj.

moj blog je po zadnjih treh postih postal šolski primer, kako blog ne sme izgledati.
sori, ker pišem same neumnosti, ampak moram.

sicer pa pijem veliko kave in sem v pričakovanju inspiracije za epsko pesnitev z naslovom "artis". upam, da bom kaj spacala.

love, love me do.

zmaji vs. ščuke.

o tem, kakšne vrste izdajstvo sem zagrešila s tem, da sem se na tabor odpravila z drugim rodom, še nisem razmišljala. in niti ne bom. kajti določeni predstavniki zmajevega rodu so bili tako fejst, da bi z njimi prav rada doživela še kakšen podoben eksperiment.

tea.
je ful zabavno dekle, ki je večino časa nasmejana in za hece, za občasne trapaste izpade pa dobi dodatno čebelico. bila je edino dekle mojih let v rodu (+/- 5 let) in pomoje sva se odlično ujeli. brez nje bi bila čisto zgubljena. noben drug ne bi šel z mano »na skrit«, nikomur ne bi posojala mila, z nobenim se ne bi pogovarjala o delavcu (več o tem kasneje), nihče ne bi vame pljuval pešk od lubenice in brez nje ne bi odprli whisperbucksa.

stara, mormo se še videt. če ne prej, na imveju =)

miloš.
mi je bil po letih najbližji. to je en tok kul fant, da bi ga pokazala vsem svojim prijateljem in rekla: »to je miloš.« z njim se da pogovarjat o vsem. ker on ve vse. če se ti ne da govorit, ga lahko tudi samo poslušaš. ker še zmeri ve vse in je ful zabaven. včasih je siten in tistih 5 minut moraš it stran, ampak potem je spet nazaj kul in hecen in pije pivo in ti sveti z lučko, da si vzameš ven leče. če je utrujen, tvori smešne stavčne strukture in kadar je v najboljši formi, oponaša borata in se dela norca iz delavca (več o tem kasneje).

omeniti je treba, da je on glavni kuhar zmajevega rodu in vedno pripravljen priskočiti na pomoč. vsaj zdi se mi, no.

miloš, ti si car.

svit.
ali po vsejezikovno: sweet. je tak umirjen in prijazen fant. tudi njemu se mora človek kar nasmehnit. poleg tega ga po božje častim zaradi odlične nemščine. svit tako dobro govori nemško, da ga komaj kaj razumem. se pravi, kot avtohtoni prebivalec spodnje saške. majkemi.

poleg tega je svit znan tudi po odlični frucovi reklami. ja, tisti zaraščeni fant, ki se zbudi zraven blondinke, je svit.

zaradi takšnih ljudi se je ful težko vrniti v kruto resničnost. kjer moraš vse novosti skrbno izdati na blogu, namesto da bi naprej sanjal. e.

such a perfect day ... drink zanič kava in the park ...

... in vse, kar se je zgodilo v preteklem tednu, je nemogoče speštat v en post. mogoče bi morala še nekajkrat prespati vse skupaj, da bi potem izluščila res samo posebne trenutke. ampak ne. vzela si bom 2 uri časa in opisala vse lepote mednarodnega tabora.

fju ... los geht's.

najprej so nas staffovci popeljali na zapuščeno železniško progo, preko katere smo prispeli v mestece whisperville. tam so nas popisali in nas nagnali postavljat šotore. v večernih urah sem končno ugledala tuš in še bolj končno zaspala na ravni podlagi. bila sem ganz kaputt od neprespane noči, lakote, novosti, ki so padale z vseh strani in poznega sončnega zahoda. jap, tam se je znočilo okoli desetih/pol enajstih in sem šla nevede spat šele ob 1h naslednjega dne.

zjutraj so se začele stvari postavljati na svoja mesta. ugotavljali smo, kdo je kdo, kdaj so obroki, kaj bomo počeli čez dan, kaj je whisp-a-fon in kaj se skriva v šotoru na koncu mesta.

kdo je kdo?
mi smo velika skupina slovencev. prevelika, da bi se enakomerno porazdelili med 2 norvežana, 3 islandce, 5 avstrijcev, 10 latvijcev in 40 nemcev. še dobro, da nas je po prihodu s hikea v taboru pričakalo 70 dancev. močno so me presenečali skandinavski narodi, ki so bili najbolj odprti, zabavni, neposredni in igrivi. islandska trojka je bila definitivno najskrbneje izbrana smetana svoje države. moram pa priznati, da smo glede na videno slovenci najlepši. heh. res je, niti danci niso bili takšni lepotci, kot sem upala. aha, z enim sem bila na blajnd dejtu. prvič v življenju. sicer pa je bil dejt zrežiran in če ne bi predčasno vedela, da grem na večerjo z najlepšim od dancev, bi ga pustila tei. tako sva si ga pač razdelili. zmenek je bil bolj tako tako, ker sem bila utrujena od bivaka in ker sem mislila samo na hrano. itak je lepotec že navsezgodaj zjutraj odpotoval domov.

kdaj so obroki?
najmanj pol ure kasneje, kot so bili napovedani. k temu prištejemo še pol ure čakanja, ker smo bili preleni, da bi šli takoj v vrsto. dobljeno zmnožimo z ne prav okusno hrano in voila! imamo novo dieto za lepa&zdrava.

no, tako zelo slabo ni bilo. prišlo je namreč do ene čudne situacije, namreč, najavljena češka kuharska ekspedicija se ni pojavila, tako da nam je namesto njih kuhala prav prijazna avstrijska gospodična po imenu regina (a ne, kako kuharsko ime?). svaka ji čast, da se je dala prepričat v ta podvig. če pogledam s te strani, sem lahko zadovoljna, da smo sploh dobili za jest.

kaj bomo počeli čez dan?
igrali se bomo zaminivo igrico. whisperville je bil v bistvu mesto s svojimi prebivalci, denarjem in borzo dela (copy/paste iz svitovega obvestila =)). vsak si je moral najti neko zaposlitev, bodisi začeti lasten biznis bodisi za male pare lupit krompir in pomivat veceje. na najboljšo idejo je prišla tea, ki se je spomnila, da ima miloš s seboj kuhalnik in kavo, in tako smo odprli pravo kavarno, kjer smo v tapravih skodelicah stregli pravo kavo z vsemi mogočimi dodatki, lubenico in deßert. prvi dan smo zaslužili dovolj, da smo banki povrnili vse dolgove, v naslednjih treh dneh smo zaslužili toliko, da nismo vedeli, kako bi se znebili denarja ... poleg tega smo opazili, da večina ljudi cele dneve samo poseda v našem whisperbucksu, medtem ko mi švicamo in strežemo vroče napitke. zaradi teh dejavnikov smo se odločili, da kavarno zapremo in se odpravimo na dopust. po dveh dneh nič delanja sem si iz samega obupa šla izdelat obesek za ključe. na srečo se je predzadnji dan dopoldne dogajala zanimiva igrica, popoldne pa smo si pospravili večino opreme. tako je bil dopust uspešno izkoriščen.

kaj je whisp-a-fon?
to je poseben telefon, ki ga sestavljata dve ščipalki za perilo s številko in štrikec v govorilnici. eno ščipalko si pripneš na rutko, na drugo, ki počiva v govorilnici, pa ti prijatelji pripenjajo mesiđe. moj inbox je bil v glavnem zafilan s spamom, so se pa našli tudi prav lepi mesiđi, moram priznat.

kaj se skriva v šotoru na koncu mesta?
pivo.

čari nočnih voženj.

bil je petek 13., prelep sončen dan. okoli poldneva smo se taborniki zmajevega rodu, rodu rožnik in jaz, emigrantka z notranjske, z nabasanim busom odpeljali proti severu. destinacija: koblenz.

pred odhodom sem bila živčna ko sam vrag, majkemi. poleg lastnega bratca nisem poznala nikogar in kar je še huje – podajala sem se v nemčijo med ne le neznance, temveč tudi tujce. ho ho! na srečo so morale punce ful pogosto hodit lulat, tako da smo se taveliki taborniki spoznali, se ogledali in pohecali že med neizbežnimi postanki ob avstrijskih in nemških avtocestah.

na dolgi poti v tisti fakin' koblenz sem si ogledala dirty dacing 2, rudnike soli v okolici salzburga, vhod v mozartovo domačijo, panoramo salzburga, začetek štoparskega vodnika po galaksiji inu sedež pred mano. bilo je res nepozabno.

žal je nek neznan dejavnik botroval dejstvu, da v tistih 14 urah, kar smo bili na poti, skorajda nisem zatisnila očesa. en sedež na avtobusu je res čista zmaga za omahnit v spanec. vse me je bolelo, kar naprej me je mudilo lulat in že prvi večer sem se naveličala novega miksa na mp3-ju. jeij.
ampak kljub vsemu se mi zdijo dolge nočne vožnje še vedno privlačne. na busu je tišina, nihče ti ne brca v sedež, gledaš ven v temo in luči mimobežnega mesta, ljudi v bližini, uro nad voznikovim sedežem, razmišljaš o vsem in vseh na tem svetu in v takšnem nedefiniranem stanju pričakaš nov dan.

in ko se avtobus 14. julija ob 7.24 parkira, je največji čar to, da nimaš pojma, kaj vse te čaka v tem tednu.

invazija.

ja, a ste opazili, kako so se mi posti namnožili? (pa še rima se kot hamburger).

to je tako, ko me ni nič doma, tista dva dni, ko pa sem, pa objavljam zapiske.

to si lahko privoščim izključno zaradi mojega zvejska. ta zvejzek je po izvoru sicer navaden brezčrten lumpijev mali kracalnik, ampak zdaj je oblepljen in okrašen s sličico čistokrvnega skandinavca, tako da ga nikoli nikjer ne pozabim. vanj zapisujem vse sorte neumnosti, ki jih potem uporabim kot inspiracijo za pisarije na blogu.

predlagam, da si tole prečudovito čtivo malo šparate in si poste porazdelite, recimo, enega na dva dni, kajti jutri se zopet odpravljam v širni svet. vrnem se čez 10 dni in upam, da bom polna navdiha, da ga mirne duše razlijem na pričujočo spletno stran. kajti potem se zopet odpravljam v širni svet, gledat nove obraze in počet nove zaminivosti.

upam, da ne bom tako lačna, kot sem zdajle ...

scheven.

mushu je se razpisala in zahtevala, da nadaljujem verigo sreče in prijateljstva. nimam kej. evo me:

1. sem najpočasnejši človek, kar jih poznam. kljub temu pogumno sledim svojim ciljem, le da do njih rabim malo več časa kot drugi. v bistvu se vrtim v krogu: ne morem živeti hitro, ker vse delam zadnji trenutek in ne morem vsega ne delat zadnji trenutek, če sem pa tako počasna. ali pa je to morebiti ista stvar? skratka, če hočete, da je neka stvar zelo hitro zelo dobro narejena, raje prosite koga drugega.
   
   
2. sem izredno dobra poslušalka. in to je očitno izredno znano dejstvo, ker vse jokice vedno najdejo pot do moje rame. pravzaprav se izmenjujejo s tistimi, ki so tako gromozansko srečni, da morajo to nujno deliti z menoj. čeprav je edino, kar jim znam reči v tolažbo, le: »aah, sej bo ...« ali »jah no, dbest ane ...« (odvisno pač od stranke), mi še vedno radi hodijo jokat in se hvalit. nisem še odkrila svoje čudežne formule ...
   
   
3. razen poslušnega daru nimam nobenega drugega omembe vrednega talenta. geni staršev so bili bolj skromni, očitno sta vso pamet in lepoto šparala za naslednje potomce. iz same ihte se zato lotevam mnogtere dejavnosti; če jih naštejem le enih par: flavta, sax, taborniki, španščina, jahanje, likovne delavnice in še in še. ja, v bistvu sem radovedna, če temu lahko rečemo dar. lahko, a ne? prosim! da bom vsaj za kaj nadarjena ...
   
   
4. rada imam glasbo, to pa. še toliko bolj, če jo sama izvajam. še toliko bolj, če zveni, kot mora. kot sem omenila, sem daleč od kakšnega virtuoza, vse, kar znam, sem si pridelala. če še enkrat ošvrknete prvo točko in dodate še nedisciplino, hitro ugotovite, da so tudi moji glasbeni podvigi »svojga dnara vredni«.
   
   
5. najljubša šprtna disciplina mi je likanje. vse ostalo je kondicijsko ali gibalno prezahtevno, ali pa je oprema predraga. ne, malo se hecam. najljubši šport mi je tek za vozom, najljubši športnik pa jernej modic =D
   
   
6. ne najdem konja na belem princu. nekaj časa sem ga prisiljeno iskala. potem sem ga našla, pa je bil bodisi:

a) 5 let mlajši, bodisi

b) poročen, bodisi

c) samo na televiziji.

zdaj sem se odločila, da ne obstaja. pa basta.

7. po horoskopu sem vodnar in ne riba, kot mi piše v blogger profilu.

štafeto predajam gozdnemu joži in vsem, ki še niso napisali šopka dejstev o sebi.

I feel prestranek.

BOGU ZA RITJO

»that's excatly what he said!«
they told me just one year ago
and little boy claimed you are his dad
as if it hurts now that I know

the truth is that in those 10 days
I saw you only twice or so
once you seemed like from outer space
the second time you said hello

you seemed to me like a big tree
except that you showed no signs of life
I heard weird things and nodded »I see ...
terminator is your second wife ...«

although you never said a lot
and your face never showed a thing
one day I was pretty shocked
when you turned and said »bon apetit!«

as I said 1 year has passed
a lot has changed, no-one's the same
to come back here I have been asked
I'm broke, you see, and so I came

new faces here, the place has changed
you moved next-door, your wife as well
the only ryhme I find is »engaged«
and one that goes with that is »hell«

I've come so far with telling this
but here comes the important part
as complicated as it is –
the story needs another start.

zavod za zaposlovanje ...

... je kraj, kjer se končajo sanje.

kajti že 2 meseca neuspešno iščem zaposlitev. mogoče je dva meseca res ništa v primerjavi s tistimi reveži, ki so že 20 let brez službe, ampak jaz res hudo nujno rabim denar.

in to zato, ker sem otrok 21. stoletja (no ja ...) in se moram koj po diplomi izselit iz hiše svojega očeta. v stanovanje svoje mame. hm.

--- flešbek ---
nekoč smo živeli v stanovanju, potem smo se pa preselili v hišo. stanovanje je zasedla teta, ki se čez teden dni izseli.

torej. se je treba odpakirat od staršev na svoje (v njihovo stanovanje, ma urjede ...).
ampak če nimam službe, kako naj si potem kupim kruh, mleko, toaletni papir in ostale dobrine? kako naj si plačam benzin? kako naj gledam TV, če ne plačam elektrike? tako je – ne morem. zato rabim službo.

če kdo rabi prijazno, lepo, razgledano in zabavno učiteljico, naj me obvesti.
sicer se bom vrnila k delodajalcu. ki me je že snubil. on je v prednosti.

jaz pa sem vesna godina izza obzorja.

napnite ušesa.

jaz, počasnela, preposlušam cca. 2 albuma na mesec. moji možgani ne sfolgajo kaj več. tole sem pokonzumirala v preteklega pol leta:

AQUALUNG: pressure suit
TRAVIS: the boy with no name
KAISER CHIEFS: yours truly, angry mob
JARVIS COCKER: jarvis
PAOLO NUTINI: these streets
ARCTIC MONKEYS: worst favourite nightmare
HERBERT GRÖNEMEYER: 12
THE KILLERS: sam's town
MICHAEL BUBLÉ: call me irresponsible
MAROON 5: it won't be soon before long
IZTOK MLAKAR: balade & štroncade, štorije & baldorije

krvavi pot sem potila, ko sem hotela vzljubiti björk, ampak sori, ne gre. isto lahko rečem za editorse in interpole. pa tudi za sašo lendero.
sto ljudi, sto šest čudi (7 je mojih).