itak.

že tretjič zapovrstjo (v roku pol leta) se je zgodilo, da sem zbolela na prvi dan počitnic. ali na praznik. očitno moje ubogo telesce ve, kdaj imam čas cel dan preležat v postelji. bljah.

pohod, ki sem se ga nameravala udeležiti jutri, torej odpade, vprašljiv je tudi ponedeljkov žur. izgleda, da bodo te počitnice res igrale vlogo počitka.

sicer pa pišem iz čisto drugih razlogov.

pred dnevi sem naročila olstarke. rada bi jih po znižani ceni prodala komu, ki so mu všeč. meni so še kar, ampak glavno je, da so mi ene dve številki prevelike. skratka, po ameriško nosijo številko 5, po naše bi to lahko bila malo večja 38.

so pa čisto nove, še nedolžne, dotaknila sem se jih samo toliko, da sem zamenjala vezalke. majkemi!

no, dajmo.

aj, františek!

moj bioritem ni vreden počenega groša.

nujno rabim fanta. mogoče se mi bo potem bolj dalo živet.

ovca, ovce, ovci, ovco, pri ovci, z ovco.

ovca je taka prijetna in koristna domača žival.

ovca je lahko tudi človek. to je takšne vrste osebek, ki v življenju ne da kaj dosti na razmišljanje in iznajdljivost. raje se prepusti ležernemu opazovanju dogajanja in z možgani na off in čivavo na straži pohlevno sledi čredi.

če ste kdaj opazovali črede ovac, ste morda med njimi opazili tudi kakšno kozo. nekoč sem bila podučena, da je razlog za ta dodatek sila preprost: ovce so dejansko tako neumne, da samo sledijo ostalim. če bo ena šla v prepad, ji bodo ostale sledile. koza pa je že malo bolj razvita vrsta drobnice, zato lahko te male puhaste živali odvrne od samomora ali, bognedaj, še česa hujšega.

malo me je zaneslo. hotela sem v bistvu reči, da za širne slovenske množice obstajajo tudi zelo pametne koze, ki te črede odvrnejo od stranpoti. ena od njih se imenuje "radio antena".

ta odrešenik ponuja marsikaj:
- glasbene novosti: približno eno na teden, ki nam jo zavrtijo na vsaki dve uri, da je ne bi pozabili,
- največje glasbene hite: v to skupino so bistroumno zajeli po največ dva singla vzhajajočih mtv zvezd, seveda pa niso pozabili niti na 10 ali 15 megauspešnic iz preteklosti, skupaj torej okoli 30 skladb, ki jih lahko slišimo tudi do 4x dnevno,
- težke intelektualne debate: na temo paris hilton, big brother, holivudski zvezdniki in turbofolk glasbeniki,
- novice, ki zajemajo napoved vremena za brezovico in ljubljano-moste, nekaj tračev in duhovito naštevanje nahajališč radarjev.

da te srat prime. in radio antena še zdaleč ni edini takšen ponudnik.

hvala bogu jaz nisem ovca, zato uporabljam lastne možgane in se že nekaj let trdno oklepam vala 202. ponuja mi vse.
- kratka in jedrnata poročila vsako uro in 3x dnevno malo obsežnejša, s poglobljenimi aktualnimi problemi.
- zelo zanimive oddaje, ki jih pripravlja mlad razgledan kader. občutek imam, da se zares potrudijo in izbrskajo najbolj zanimiva dejstva o perečih tematikah.
- voditelji so (razen ene rahlo zoprne osebe) simpatični, nevsiljivo duhoviti, spontani, inteligentni.
- da ne omenjam glasbe. pretekli teden sem bila zelo pozorna na izbor le-te. temu bi se res lahko reklo "z vseh vetrov". finsko, francosko, portugalsko, irsko, pa tudi južnoameriške in bližnjevzhodne izvajalce je zaznati. človek kar hitro ugotovi, da na svetu ne obstajajo samo rihanna, nickelback in black eyed peas.

s tem tudi zaključujem odo izbrani radijski postaji.
kaj pa boža vaša ušesa?

love is in the air ...

... NOT!

opažam pa nekaj, kar je tudi nekako, bi se reklo, lahko povezano z zgoraj omenjenim pojmom.

ljudje kar naprej govorijo o seksu. kjerkoli, kdorkoli, kadarkoli. to mi gre že rahlo na živce. a ni nobene boljše teme? no, sicer je to resda hvaležna snov za pogovor, skoraj tako kot vreme. ampak resnično opažam, da se o tem govori na vsakem koraku.

nikoli mi ni bilo preveč nerodno klepetati okrog tega. konec koncev sem delala pri delodajalcu, tako da sem, lahko rečem, kar utrjena v tovrstnih hecih. ampak vseeno. vse ima svojo mejo.

in zakaj toliko bentim?
na delovnem mestu v kleti se je celo soboto govorilo samo o tem, kdo kdaj s kom in kako seksa, zakaj kdo ne seksa, zakaj kdo toliko seksa, kot seksa, kdaj smo seksali prvič in kdaj zadnjič in kdaj še kdaj vmes, kaj počnemo pred/med/po seksu, kaj počnemo, ko ne seksamo itd. po ene 4 urah teh neumnosti sem popizdila in sodelavca prosila, naj me raje vprašata kaj o globalnem segrevanju in gojenju stročjega fižola, ker se mi o spolnosti in podobnih kozlarijah ne da več čvekat.

in kakšen je bil odgovor: "ahaha ... koga pa sploh še zanima globalno segrevanje ..."

ko sta sodelavca odšla, sem se na samem vprašala isto. koga pa to sploh zanima? a sem morda edina na svetu, ki bi se kdaj pa kdaj pogovarjala tudi o čem drugem? okoli nas se dogaja toliko stvari, mi pa gobcamo o enem in istem. mogoče bi lahko naše debate zares usmerili na kanček višji nivo. tudi za možgane je koristno, če jih uporabljamo za razmišljanje.

jah no, saj vem, da kot vedno tudi zdajle malo pretiravam. ampak to se mi je zdelo res tako hecno, da sem morala izpostaviti. hoho.

pa uspešno spolno udejstvovanje vam želim.

dušan.

moj dušan je registriran. ko sem ga peljala na tehnični pregled, sem po njem malo pograbila in guess what. v njem se je našlo marsikaj, kar ni moje ali njegovo. mita nismo sesuli: clio ima vse, kar imajo veliki.

na primer: poleg polomljenih, torej neuporabnih cedejev, ovitkov od vsega sladkega, kar obstaja in starega paketa prve pomoči so se na zadnjem sedežu nahajale še tri popolnoma enake rokavice (črne h&m na en prst).

smeti smo varno odstranili, lastnik treh dlani pa naj se javi sam.

niste vedeli, da imam novega grandtoura, ha?

o ja, vem, kje imam jajčnike.

včeraj, ravno med večerjo, me je zmotila gospa z močnim štajerskim naglasom (kolikor poznam te kraje, bi rekla, da je ptujčanka), opravljavši telefonsko anketo v zvezi z zdravili. ker sem dobra duša, sem seveda privolila v sodelovanje.

vprašanja so bila res koma od ankete, ampak saj verjetno so vse ankete tako butaste.

hotela sem reči to, da sem gospe s ponosom zagotovila, da zdravil skorajda ne uporabljam, saj sem v preteklega pol leta porabila le pol škatlice septolet, 4 neo angine in škatlico ali pa še to ne lekadola in lekadola plus ce. ob naštevanju raznih tablet, pršil in ostalih domačih živali za lajšanje kašlja, odmašitev nosa in odpravo ostalih bolezenskih nevšečnosti sem le zamahnila z roko in samozavestno zatrdila, da jaz tega sploh ne uporabljam.

danes, ko so mi menstrualni popadki onemogočili kuhanje kosila, pospravljanje stanovanja in nasploh vsakršno gibanje, sem z veseljem posegla po domači lekarni. hlastno sem pograbila dva nalgesina in se odpravila pod kovter.

hvala bogu za tovrstne kemične poslastice. mislim, da je čas, da obnovim zalogo.

... anu je človek an drugu je mona.

hah, to ti je prigoda.

pridem včeraj popoldne domov in ob odklepanju kaslca me presenetijo zvita vratca in natrgan časopis.

očitno bi nekdo v našem bloku zelo rad bral delo, pa si ga ne more privoščiti.

ampak res hecno. ker so se podobne stvari dogajale še, ko je v tem stanovanju živela neka druga oseba, sem iz same previdnosti časopis jemala že na poti v službo, to je okrog 5.40 zjutraj. ta teden sem ga dvakrat pozabila vzeti, potem sem pa videla, da itak ni bilo nobenega incidenta in sem ga tretjič zjutraj namenoma pustila v nabiralniku.

včeraj sem bila še jezna, danes mi je že smešno. časopis sem pa vseeno vzela že zjutraj.

čista desetka!

končno! še sem živa! še sem jaz! rabila sem samo deci vina in pol vrečke tortilj, da sem to ugotovila.

nekako se z ljudmi, s katerimi naj bi si bila podobno misleča, se pravi, s sošolkami, sodelovkami, sploh ne znam ujeti. verjetno sem mentalno in emocionalno kakšnih 5-10 let za njimi.

potem pa pridem med 20- in 22-letnike in pokažem svoj pravi obraz. sama sebi sem nerazumljiva, ampak v šoli resnično funkcioniram drugače.

skratka, včeraj je moja najljubša vampirica praznovala okroglo 20ko. v 6. nadstropju desetke v rožni se je kar trlo mladičev, pa tudi vina in piva ni manjkalo. počutila sem se sproščeno kot že dolgo ne, tudi pogrešani samozavest in družabnost sta se vrnili.

takoj ko ostanem brez službe, bom prosti čas izkoristila za dve večji žurki. včasih je treba telo malo zapacati, saj veste. pa tudi glasno popevanje, smeh na tleh in fizični kontakti ne škodijo.

being slepa kura.

tale teden je pa tako naporen, da je redkokateri v letu tako.

opažam, da se težave pojavljajo tudi pri drugih ljudeh, predvsem pri otrocih, zato lahko našim tegobam spontano najdem skupni imenovalec, to je spomladanska utrujenost.

najprej so nam v nedeljo odtegnili uro spanca. sprašujem se, zakaj se te menjave izvajajo ponoči. a ne bi bilo lažje, če bi dan skrajšali za kakšno uro. tam nekje okoli dvanajstih. "opa, mami! ura je že ena! kje je kosilo?!" sicer pa smo menda zadnjič na svetu prestavili uro. ever. pod soncem. kadarkoli. za zmerej zadnjič. to!

skratka, kot da to še ni dovolj, je tu še muhasti april, ki vsaki dve uri prinaša drugo vreme.

včeraj je bilo oblačno, ampak so bili taki svetli, čisto nedolžni oblaki. s sodelavko vzgojiteljico sva se odločili, da bomo uro športne vzgoje preživeli zunaj, na sprehodu, pa še spomladanske novosti bomo opazovali. ni minilo 15 minut, ko nas je ujela nevihta. stemnilo se je kot v postonjski jami, pri kosilu pa sva s kolegico skoraj zaspali.

danes je moravško planoto celo dopoldne pokrivala megla, zdaj pa, ko sem doma, na vse pretege sije sonce.

poleg tega si večere namenoma skrajšam še z družabnimi dogodki do zgodnjih jutranjih ur (do 00.18, prištevši, da vstajam ob 5.00).

naslednji teden bo vse drugače. ablubm.