veseli december ...

... se je začel v petek, devetnajstega. to pomeni koec žalostnega, ali vsaj prenapornega decembra.

no ja, sicer čisto navaden petek, le da sem po popoldanskih predavanjih sama odcapljala v grosuplje na koncert pihalega orkestra. želela sem si sicer še koga odvesti s seboj, pa ni bilo nobenih kandidatov. res je tudi, da sem povabila zgolj dve osebi, od katerih je imela ena že druge načrte, druga pa tudi.

ampak nič za to, v tistem orkestru sem se še lani kalila tudi sama, zatorej sem si rekla, eh, saj vse poznam. in ZATO sem tja vseeno odšla kar sama.

na vhodu sem koj srečala znane obraze, tudi tiste, ki bi jih raje srečala prvič.

sam bog mi je na pot poslal mojco, ki je s (še enega) stola v prvi vrsti urno odfrcnila znak "rezervirano", samo zame (saj je ona že imela svoj sedež). tako sva se namestili in nestrpno pričakovali prihod orkestra in dirigentove zadnje plati direkt pred naju.

čeprav mitch še vedno ne more verjeti, moram orkester kar javno pohvaliti, saj je uspel v svojo predstavo združiti vse tisto, čemur sama že dolgo nisem bila priča. in tudi ne verjamem, da bom, vsaj ne do koncerta naše godbe. res, bravo fantje in dekleta!

ah, omeniti gre še dejstvo, da smo bili deležni tudi visokega jubileja gospoda franca korbarja, ki se je odločil 70. obletnico svojega rojstva obeležiti kar v krogu vrhunskih glasbenikov (kasneje je na oder prišel še big band dom). veliko besed, veliko preveč, kot je zgornja meja za glasbeno prireditev.

po koncertu sva z mojco odšli v torpedota (oj triglav moj dom), kamor je kasneje prisopihal še jordan kazooki in še kasneje še vsi ostali bigbendaši.
lepotce sva zelo kmalu pustili za seboj, ker naju je klicalo že naslednje prizorišče - glasbena šola.

veselica se je ravno pričenjala, kitarist se je ogreval, pozavnistka polona pa je bila že sredi akcije. kmalu so se ji pridružili še trobentači, sledili so še vsi ostali glasbeniki, nato naključni gostje (inkluding mi), zatem pa so se skupine izmenjavale. malo smo tudi zaplesali. kitarist pa je 4 ure stal na enem mestu in brenkal same žlahtne melodije.

okoli 2. ure so me popadli čudni krči in slabost, zato sem po dolgem poslavljanju odbrzela v toplo domače gnezdo. ki ni bilo toplo, ampak vsega tudi ne moreš imeti, ane ...

kot sem izvedela kasneje, je bil vrhunec večera seksijska vaja v arhivu in spanje na klavirju.

naspala se nisem, zato sem vnovič prešpricala sobotni del predavanj. namesto tega sem stanovanje spravila v (navidezen) red in na kosilo povabila tetico, ki je že lep čas ni bilo na obisku.

še trije delovni dnevi, potem se pa lahko začne veseli december v pravem pomenu besede (veseli = kuhano vino, družba ljudi, starejših od 14 let in - vsaj tako upam - nekulturno vedenje v štalci).

inu taku bodi.