slepa kura.

a bo kdaj konc? a bo kdaj tega konc!

2010-02-10T11:40:00.000-08:00

moje sniške,

toje sniške,

super sanke,

tralala.

če ha manjka,

nam se sanka,

kuhan winu

nam ha da.

zakaj ni wsak dan snih?

ZATO! ker se ljudje kar iznenada odločijo, da ne znajo več vozit. zastoji na avtocestah, karamboli na stranskih cestah, ki jih uporabljaš, ker predvidevaš, da boš na ižanki tako in tako zletel v jarek, potem so tu nesplužena, a odkidana parkirišča, ki pa so ti pred nosom zasedena s sosedovo gajbico, ki je imel pač to srečo, da je zavoljo svoje brezposelnosti imel celo dopoldne čas odmetavat novozapadlo snežno odejo. in drseče površine za pešce, ki svoje ostre zobe pokažejo šele po parih dneh, ko se sneg fino potepta, se stali, še malo zdrsa in nato globoko zamrzne. užas!

"snega pa so se kot vedno najbolj razveselili otroci ..." res je. okepali so se, naredili vsak 200 angelčkov, 400 snežakov, se nasmučali, nasankali, nalopatkali ter se magari tudi brez vsega naspuščali po belih strminah, zgradili 2 igluja in 3 podrli, ampak veste kaj. tudi oni ga imajo počasi že poln k. še več. prosijo me, da jim med glavnim odmorom ne bi bilo treba ven. da bodo rajši notri risali ali pa brali knjige. ja, brez heca.

ker nihče več ne vidi romantike v tem vremenu, prosim pristojne, naj nam pošljejo kakšen topel sončni žarek. tudi zvončki in tulipani se bodo počasi naveličali čakati pod zemljo.

ne še.

2009-08-20T16:28:00.000-07:00

izteka se. moj prvi plačani dopust. ki ni bil prav nič dopustniški, "kajti jaz, mlad in naiven, kot sem bil, sem se krepko uštel, ko sem mislil, da bom skozi dobro prišel, če bom" 2 meseca doma. oo, ne ne ne, nisem od tega.

tako sem 1 mesec od svojih 7 prostih tednov preživela kje drugje kot na gradu prestranek. kjer sem med drugim tudi animirala otroke.

zadnje počitniške dni sem se odločila preživeti doma, v zavetju ničesar, razen sten stanovanja. da bom imela mir. da bom brala. da bom pospravila po brlogu ter se psihično in fizično pripravila na novo šolsko leto.

se pa bojim, da v teh 5 dneh, kar sem resnično lahko doma, niti enkrat nisem bila doma 24 ur v kosu. ker v ljubljanski kotlini se venomer nekaj dogaja. pa tudi v drugih kotlinah naše dežele.

predvsem me je v preteklih dneh fasciniral kamfest. prvič sem bila v kamniku. že dvakrat ta teden. trnfest in zmaj se lahko skrijeta pred kamfestom. kamfest. ja. to je to.

zanimivosti sledijo. mogoče že jutri.

večer v troje.

2009-04-15T13:31:00.000-07:00

takole, ko takole posedam v naslanjaču, mi je žena predlagala, naj objavim no že enkrat vendar nov post.

in takole se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, zatorej bom opisala tale naš nepopisni večer.

po srkanju osvežilnih pijač v osrednjem bifejčku (pr pepiju) ter po sinhronizaciji grey's anatomy (rdeča nit: meso pa polenta), smo takole obsedeli.

moški del opčinstva navdušeno gleda fuzbal, žena pa malo manj navdušeno, pa vendar takisto gleda isti fuzbal.

jaz pa poročam.

takav ti je život.

odgovor, ki te potolaži.

2009-02-17T00:29:00.000-08:00

danes je eden najtežjih dni v mojem življenju. dan, za katerega nisem mislila, da bo tako težak in da bo name vplival v taki meri.

ustnih izpitov nikoli nisem preveč oboževala, iz preprostega razloga, namreč zdi se mi, da se ustno ne znam najbolje izražati. težko pri tem je tudi to, da se moraš odgovora spomniti takoj, jaz pa tega nisem sposobna.

danes pa grem opravljat izpit pred tričlansko komisijo in že 2 noči zaradi tega ne spim. imam se, pa tudi drugi me imajo, za flegmatika do konca. do smrti, če je treba. če bi me ustrelili, bi šele čez tri dni padla, bi rekla moja mama. ampak še nikoli v življenju me ni bilo tako strah.

zmaga pa tale pogovor:
a: "mene je ful strah. bojim se, da se sploh ne bom mogla zbrat in sploh ne bom odprla ust ..."
m: "eh, kaj te bo strah. sej ne grizejo."

aja.

oda radosti.

2009-02-03T05:45:00.000-08:00

današnji dan je ena sama polomija že od 1:39 ko sem se prvič prebudila.

misleč, da je ura že 7 in sem zamudila v službo (odkar se mi je to zgodilo prvič pred enim tednom, sem čisto panična), sem se zapodila proti oknu, pred vhodom zgledala dodobra shojen sneg in si mislila "zdej smo pa tam", nakar sem bistroumno vklopila telefon in ugotovila, da imam na voljo še nekaj ur spanja.

pot v službo je bila itak jutranji trening kamikaze. kajti ižanka + sneg + jarki v bližini niso ravno obetajoča kombinacija.

v službo sem prišla res zgodaj (kljub temu, da sem vozila po avtocesti 60 km/h in da sem pred vsem tem seveda morala res dobro osnažit avto), ampak že 2. v tem tednu zaman, kajti strežnik za lopolis je šel v tri krasne, tako da delo ni bilo opravljeno.

sicer je do enih vse potekalo mirno. na poti domov pa so se težave zopet vrnile.

najprej zastoj pri šentjakobu. nato ves sneg s strehe (ki se mi ga res ni dalo pospravit) na vetrobranskem steklu ter onemogočeno delovanje brisalcev. potem proga preživetja na dovozu do trgovine. ampak zmaga pa pripetljaj, ko se donkey z avtom zakoplje v sneg, da ne more ne levo ne desno, še naprej in nazaj ne. ah.

po 20-minutni telovadbi z lopato in nešteto poskusih rešiti se iz zloveščega objema tega razmočenega snega, sem na obzorju ugledala 3 silhuete. prikazala se mi je marija. takoj za njimi. gospodje so me najprej okregali, ker sem nerazumno nasedla na kup snega, nakar so pogumno potisnili krmo moje ladje, da je končno pristala na pravih tirnicah. in ne le to! poslali so me na konec parkirišča, kjer so družno očistili blizu 10 parkirnih mest. ko sem jim po tem častnem dejanju v roke hotela stisniti nekaj fičnikov za kafe, so to odločno odklonili, rekoč "ej, zdej si nas pa užalla!"

tako sem domov pripujsala mokrih las in premraženih kosti, a vendar srečna, da si stanovanjski blok delim s tako velikodušnimi ljudmi. res. kar milo se mi je storilo.

o mladostniških idolih.

2009-01-28T10:02:00.000-08:00

takole izgledajo pogovori z mojimi sodelavci.

andrej: "a si si kdaj želela bit xena?"
maja: "ja, itak! takrat ko je mlatla moške!"
andrej: "a mislš, da je ona kdaj zapecala kšno punco?"
donkey: "pa sej je mela uno bjondo."
andrej: "ja, sej res. pa obe sta ble hude!"
donkey: "ja. to je blo bl za tipe. za ženske ni blo pa nč. no ja, herkul. sam on je bil preveč nabit pa grdo frizuro je mel ... "
maja: "... jah, a veš, takrat še ni blo frizerjev ..."
donkey: "sam xena je mela pa prov kul fru-fru ..."
maja: "ja, sam njo je lahko gabrijela frizirala!"

... zato pa prihajam domov ob 17h in čez ...

avto leta.

2009-01-09T14:57:00.000-08:00

je novi golf.
đabe.

vw golf VI

veseli december ...

2008-12-21T13:39:00.000-08:00

... se je začel v petek, devetnajstega. to pomeni koec žalostnega, ali vsaj prenapornega decembra.

no ja, sicer čisto navaden petek, le da sem po popoldanskih predavanjih sama odcapljala v grosuplje na koncert pihalega orkestra. želela sem si sicer še koga odvesti s seboj, pa ni bilo nobenih kandidatov. res je tudi, da sem povabila zgolj dve osebi, od katerih je imela ena že druge načrte, druga pa tudi.

ampak nič za to, v tistem orkestru sem se še lani kalila tudi sama, zatorej sem si rekla, eh, saj vse poznam. in ZATO sem tja vseeno odšla kar sama.

na vhodu sem koj srečala znane obraze, tudi tiste, ki bi jih raje srečala prvič.

sam bog mi je na pot poslal mojco, ki je s (še enega) stola v prvi vrsti urno odfrcnila znak "rezervirano", samo zame (saj je ona že imela svoj sedež). tako sva se namestili in nestrpno pričakovali prihod orkestra in dirigentove zadnje plati direkt pred naju.

čeprav mitch še vedno ne more verjeti, moram orkester kar javno pohvaliti, saj je uspel v svojo predstavo združiti vse tisto, čemur sama že dolgo nisem bila priča. in tudi ne verjamem, da bom, vsaj ne do koncerta naše godbe. res, bravo fantje in dekleta!

ah, omeniti gre še dejstvo, da smo bili deležni tudi visokega jubileja gospoda franca korbarja, ki se je odločil 70. obletnico svojega rojstva obeležiti kar v krogu vrhunskih glasbenikov (kasneje je na oder prišel še big band dom). veliko besed, veliko preveč, kot je zgornja meja za glasbeno prireditev.

po koncertu sva z mojco odšli v torpedota (oj triglav moj dom), kamor je kasneje prisopihal še jordan kazooki in še kasneje še vsi ostali bigbendaši.
lepotce sva zelo kmalu pustili za seboj, ker naju je klicalo že naslednje prizorišče - glasbena šola.

veselica se je ravno pričenjala, kitarist se je ogreval, pozavnistka polona pa je bila že sredi akcije. kmalu so se ji pridružili še trobentači, sledili so še vsi ostali glasbeniki, nato naključni gostje (inkluding mi), zatem pa so se skupine izmenjavale. malo smo tudi zaplesali. kitarist pa je 4 ure stal na enem mestu in brenkal same žlahtne melodije.

okoli 2. ure so me popadli čudni krči in slabost, zato sem po dolgem poslavljanju odbrzela v toplo domače gnezdo. ki ni bilo toplo, ampak vsega tudi ne moreš imeti, ane ...

kot sem izvedela kasneje, je bil vrhunec večera seksijska vaja v arhivu in spanje na klavirju.

naspala se nisem, zato sem vnovič prešpricala sobotni del predavanj. namesto tega sem stanovanje spravila v (navidezen) red in na kosilo povabila tetico, ki je že lep čas ni bilo na obisku.

še trije delovni dnevi, potem se pa lahko začne veseli december v pravem pomenu besede (veseli = kuhano vino, družba ljudi, starejših od 14 let in - vsaj tako upam - nekulturno vedenje v štalci).

inu taku bodi.

unec.

2008-12-13T10:22:00.000-08:00

kje boste pa vi za novo leto?

en glaš vina mi dej ...

2008-12-13T10:07:00.000-08:00

prej ku wct z mene rata.

bližajo se prazniki, in prosim, naj pridejo kar se da hitro. kajti zopet sem malček precenila svoje sposobnosti in si naložila preveč kot preveč obveznosti.

domači me že par mesecev podijo k zdravniku. pa sem šla. pogledali so mojo kri in ugotovili smo, da spet nismo čisto stabilni, ampak glede na poprejšnje izkušnje, je zadeva še kar v redu. predpisani so bili medikamenti, ki bodo, upam, pomagali mojemu telescu, da se malo zbrihta.
sem pa v čakalnici naletela tudi na zaminiv letak, ki oglašuje neke tablete, ki ti dajejo dodatno energijo, ko si z lastno energijo že na rezervah. ane. namesto, da bi se zamislili in šli nazaj k naravi, pa se sprostili in pomerkali na naše medsebojne odnose, ah ne, rajši vzemimo še eno tableto, da bomo še bolj leteči.

no, ko se je moj dan že prevešal v noč, sem se udeležila še ene izmed številnih vaj godbe, ki sem jo nevede zamudila uro in pol. ampak to skoraj nima veze.

mitch me je po vaji povabil v logatec na koncert. ker nimam famoznih tablet z dodatkom energije za izredne situacije, sem bila ob enajstih itak že napol mrtva.
nakar se je prikazal moj dragi prijatelj luko, s katerim nisva v stikih že dosti časa. lepo ga je bilo videti. ostala sem še nekaj minut, da sva poklepetala, kot se spodobi. res lepo.

škoda, ker nimamo časa negovati naših odnosov.
ampak saj, mogoče se bomo po teh vesoljnih poplavah malo bolj skulirali.

pričakujem spremembe.

krvavduš marija!

2008-12-13T10:05:00.000-08:00

je bil vzkliknil mali roko enkrat te dni, ko je lovil nek delovni list po mizi in pod njo.
nakar je sledil spontani izbruh smeha gospe učiteljice, ker je to ena najboljših kletvic, kar jih je kdaj slišala iz otroških ust.

ooo.

foh.

2008-11-29T22:07:00.000-08:00

d: učitelj, kako se napiše "foh"?
u: kakšen "foh"?
d: ja "foh"!
u: a to kej pomen?
d: ja, to je po angleško.
u: aha ... jah, ne vem, kaj bi to blo. kaj pa to v slovenščini pomen?
d: ja m'hla.

(moravška ljudska)

this baby's got a temper.

2008-11-20T08:33:00.000-08:00

diesel power.

padam dol dol dol, v depresijo.

2008-11-17T12:15:00.000-08:00

na prste ene roke lahko preštejem poste, ki so bili napisani z nekim žarom, ne da bi v njih koga kurcala ali se jezila na stvari, ki so takšne, kakršne pač so in ne moremo kaj dosti za to.

kje je ves moj optimizem, mladostniški žar in spontani šarm?

a jem premalo zelenjave?
čokolade?
sem preobremenjena?

mami pravi, da se malo preveč smilim sama sebi.
ja no, kaj pa naj?!

itak.

2008-11-17T12:09:00.000-08:00

vedno, ko pridem na bencinsko črpalko, so zasedena vsa mesta.
vedno se postavim za tisti avto, ki ima 180 litrski tank.
vedno lastnik tega avta plačuje pri blagajni, čeprav ima na desni avtomat za hitro plačilo.
vedno izbira še kakšna darilca za nečakov rojstni dan (ali kakšne podobne gluposti).
vedno se odmaje in primaje s tako hitrostjo, kot da imamo čakajoči še cel dan časa.
vedno nastavi števec na ničlo, prižge luči, si pripne varnostni pas in skrbno pospravi denarnico v taško, preden prostor odstopi uporabniku za njim.
vedno so ljudje, ki na črpalko pridejo za mano, na vrsti prej kot jaz.

ampak vsaj bencin je poceni.

vulkan i(n) z(v)er.

2008-11-14T08:26:00.000-08:00

ja, končno, v iztekajočih se urah zadnjega dne pred zloglasnim 15. novembrom.

pripeljem avto in se zmenim s fantom menjalncem. ker pri vulkanizerjih nikoli ne veš, kdaj bojo za tvojim hrbtom koga vzeli preko vrste, sem sem preparkirala na strateško točko z boljšim razgledom na delavnico.

stopim iz avta, sledil pa je napad nekega mimostoječega gospoda:

G(ospod): "a je to tvoj avto?"
J(az): "ja."
G: "zakaj si ga pustila tle, da ti ga razbijejo?"
J: "kdo?"
G: "ja, sej vidš, da noben ne more mimo!"
J: "lihkar je šla ena gospa mimo."
G: "ja pa dej preparkiri tja, a ne vidš, kok je tle ozko."
J: "gospod, tud vaš avto ovira promet, ker ste parkiral na ovinku."
G: "ne bit pametna, js že vem!"

na kar sem lahko le zamahnila z roko in šla na bankomat po denar za menjavo gum.
z vsem spoštovanjem, dragi dame in gospodje, ampak argumentov se ne postavlja na podlagi biološke starosti. poleg tega malo vljudnosti ne škodi, tudi če komunicirate s 40+ mlajšo osebo.

sam tok.

aja. in na igu zamenjajo gume in operejo avto za okroglih 30 evrov. zelo zadovoljna.

hashmir time.

2008-11-13T19:43:00.000-08:00

včeraj zjutraj sem na poti v službo po radiu slišala vabilo na koncert big banda rtv slovenia. mushu sem poslala en lep mesiđ in privolila je.

tako sva zvečer odpeketali na radio. po koncertu sva šle še na nevidno pivo. nevidno, ker sva bili tudi midvi nevidni in naju ni nihče postregel.

tako skop post zato, ker me tako boli glava, da imam komaj oči odprte.

ko bi le imela penis.

2008-11-09T12:43:00.000-08:00

spet naporen vikend. pravzaprav mi to prihaja že v navado - spočijem se ob ponedeljkih in torkih, ko imam samo 4 ure in nič popoldanskih obveznosti.

no tako sem v soboto po faksu in maminem obisku odjadrala med rjuhe. in tam obležala ko zaklana krava do šestih zvečer. ko sem se prebudila, sem naredila podroben načrt poteka delovnih dni prihodnjega tedna, poslala par mejlov in za silo pospravila po stanovanju.

ob 23ih sta na obisk prišla mlajša hermanosa. jezusa mi je vsa zgrožena jela pojasnjevati, da so v naši vasi policaji in to toliko, da je kr kej! zato bo domov (kjer je nekoč bil moj dom) raje vozila po okoliških hribih, da se jim izogne. ker sem bila preveč zaspana, sem odločno nasprotila (dovršna oblika glagola nasprotovati) njeni ideji in prevzela odgovornost (misijo "gremo domov") nase.

itak so me ustavili.
in si ogledali dokumente.
ter me povabili na preizkus alkoholiziranosti.
nisem napihala.

ker sem bedna in na martinovo soboto v 12 let starem cliotu prevažam bratca in sestrico. z gledališke predstave. domov. trezna.

kako bo šele čez 30 let?!

p.s.: penis = muškarac.

danes je svetovni dan ...

2008-11-05T11:41:00.000-08:00

... lepih moških v črnih avtih.
po slovenskih avtocestah jih kar mrgoli.
na našem parkirišču pa se vse neha. eden je 50-letni učitelj vožnje v avtošoli, drugi je neznanokje locirani očka približno istih let, tretji se k nam pripelje le sem in tja, da pripelje in odpelje odpadnike (le-ti so omenjeni v predprejšnjem postu).

in tako sem na večer odšla na lov za piletino.
s s. sva se želele udeležiti koncerta big banda medicinske fakultete. najin jalov poskus se je končal pod skalco na pivu, kajti priti 10 minut pred prireditvijo je prepozno. ušmeksani študentje (ja, to obstaja) so kljub pojasnjevanju gospoda, ki odpira vrata, da "pravila njihove hiše ne dovoljujejo vstopa v polno dvorano", še kar postavali tam. jaz sem jo v kavbojkah, adidaskah in črnem puloverju (moja fensi oprava) jadrno ucvrla svobodi naproti, čeprav se je s. po farmacevtsko nekaj obotavljala. pred seboj sem videla le še pivo. kajti to je bil namen tega večera, se sprostiti, ne pa biti tarča vzvišenih pogledov študentov medicine.

moja sreča, jasno, ni trajala dolgo, kajti s. se je že takoj nekam mudilo.

tako sem 2 evra parkirnine, za nekaj centov bencina in 3 ure dragocenega časa porabila za nič.

bo pa drugič bolje.
vsaj črni avtomobili ostanejo, če ne.

če si mačo pravi, me zapelji.

P.S.: slika je simbolična.

joj, sosedje!

2008-11-03T10:43:00.000-08:00

ko si zaželim svežega zraka, odprem vrata na balkon.

svež zrak se potroji, kajti moji sosedje so strastni kadilci.
poleg tega njihov otrok kar naprej vrešči. z eno deklico iz našega bloka imata skrivno navezo in vsak dan vem, kdaj je ura 16, saj takrat ponavadi začneta s paritvenimi kriki.
oče tega otroka je domnevno z drugega planeta, ker govori jezik, ki ga še nikdar nisem slišala. in tudi ima robotski glas. in cel dan se pogovarja po telefonu. na balkonu.
mamo sem slišala samo enkrat, pa še to se je branila nekih moževih (po tonu glasu sodeč) obtožb oziroma očitkov.
opazila pa sem, da imajo tudi oni ves čas odprt balkon. kar ne preseneča, glede na to, da kar naprej kadijo in klepetajo po telefonu ter pecajo vrstnice.
mogoče bi jim lahko v zahvalo kakšen mesec pod nosom pražila čebulo ali pa zapela kakšno arijo.

sem pa slovenka, a?

moj dvestoti post ...

2008-11-02T10:22:00.000-08:00

... namenjam vprašanju:

"a imajo narkomani čustva?"

moje oči begajo v napačne smeri.

sama žalost, sami bivši ljudje.

2008-11-01T09:50:00.000-07:00

kar pridejo od nikoder in imajo neverjetno nemogoče zahteve.
"pogovarjej se z mano!"
"pel me domov in ostan!"
"greva na kavo!"
"pivo si mi oblubla. že avgusta."

kako? a ne vidite, da je to neizvedljivo? a sem edina, ki hodim naprej, ne nazaj?

že pred časom sva z mushu modrovali: želiva si žura, želiva si nove družbe (ker stare družbe nikoli več ne funkcionirajo enako, pa če se na glavo postaviš), želiva si cel kup novosti. ampak ko pride do tega, da sva na novem kraju, da je šansa, da se ga danes napijemo, ker je jutri sobota, da lahko rečemo "eh, jebeš!" in gremo nocoj žurat v mokronog ... ne, takrat se pa ustavi.

jaz sploh ne vem več, kaj hočem. nobena družba mi ni všeč. no, mi je, saj se imamo lahko čisto spodobno. ampak ni nobenih vrhuncev.
kje so godbene priprave na debelem rtiču z mitchem, sabino in katro, ko smo še vsi bili najboljši, kar smo lahko? kje sta mare in dare in nepozabno novo leto na ulaki? kje je jurij in ves čas, ki sva si ga naklonila? kje sta pika in tajda, da ostanemo same sredi rožne doline in snemamo dokumentarec o snemanju slovenskega filma? kje je samo, da me pelje na led? in igor, da z njim sedim za šolo? kje je luka, da pride mimo in me pokara, ko s cigareto v roki sedim za hlevom? kje je andraž, če vsi pravijo, da je nekje?

a vsi tako razmišljajo? a me zato kličejo ljudje izpred 10, 15 let? ker se hočejo vrnit v stare čase? kako bo šele, ko bomo stari 50, 60?

pogrešam akcijo in da mi kdo da veliko alkohola pa še malo posedi zraven.

zakaj sem tako hitro odrasla?

jaz skozi desetletja.

2008-10-30T01:31:00.000-07:00

2000

1984

1980

1968

1960

1958

Ideja je kopirana z enega drugega bloga, link se je po poti izgubil :/

oktet godba cerknica.

2008-10-26T02:58:00.000-07:00

v petek za spremembo nismo šli na fax.

gospa ravnateljica je bila tako zasedena, da sem prišla na vrsto šele okoli tretje ure. najin pogovor je trajal dlje od pričakovanj, tako da bi itak zamudila pol predavanja, če bi se odločila oditi v tisto smer.

namesto divje vožnje skozi kolone živčnih voznikov na rondoju tomačevo sem se torej odločila, da se po napornem dnevu/tednu/mesecu vrnem lepo domov. tam sem brez pomisleka padla v posteljo in zaspala za celih 15 minut. nato sva z jezuščkom pojedli standard kosilo (pašta) in se odpravili na notranjsko.

ker sem bila spet vsa spočita, polna hrane in kofeina, sem šla kar naravnost do štalce. dejstvo je, da je vsakič, ko pridem na vajo (2x na mesec), tam manj ljudi. tako nas je bilo v petek tam 8 + dirigent. odločeno je bilo, da nas je vseeno dovolj za sviranje pogrebnih koračnic. no ja. vsej resnosti, ki pritiče tej zvrsti glasbe navkljub, je naša nesposobnost igrati polovinke s piko izzvala salve smeha. ja ja.
(res mi je žal, ampak tale stavčna struktura mi ni čisto jasna. a mi lahko kdo pomaga pri postavitvi vejic?)

po nedvomno uspešni vaji smo šli še na pivo. moram priznati, da je bilo prav prešerno poklepetati s starimi znanci. mislim, da se v godbo vrača veselje. res smo v curcu, ampak moramo se postavit nazaj na noge. upam, da nas bo menjava glave družine popeljala na prava pota in da se bodo odpadniki vrnili. kajti cerknica brez godbe je kot južna brez mesa.

in južna brez mesa nej nobena južna.

jutrujena sem.

2008-10-19T06:53:00.000-07:00

v petek smo delali, šli na faks in nato še k mushu na zalitje njenega n-tega rojstnega dneva. (ne da ne vem, kateri je bil, ampak osebnih podatkov ne gre javno razpečevati :B).

po pozdravljanju že dogo ne videnih ljudi, klepetanju z njimi in ovohavanju alkohola od daleč smo se odpeljali v mediapark. no, pred mediapark, in tam stali kakšne pol ure, ko smo se odločili, da se nam ne da notri, ker je treba najprej 1 uro stati v koloni, nato pa še notri švicati v masi ljudi. v bistvu sem se jaz odločila, da ne gremo notri. ne ne, odločila sem se, da grem kar lepo domov, kajti naslednjega dne me je čakalo še malo izobraževanja in dolga vožnja na severovzhod slovenije; za ostale ne vem, kaj se jim je pripetilo po mojem odhodu.

povem samo, da je bilo fajn. hvala ti, ženo, da sem lahko večer preživela v tvoji družbi in družbi tvojih znancev, kajti takšni večeri znajo prav dobro razbremeniti mojo švohceno hrbteničko.

povem tudi to, če vas zanima, da je danes moja utrujenost zahtevala svoj davek. ali pa mi res primanjkuje železa. nikoli ne bom izvedela, ker se mi ne da k zdravniku.

noseča pa nisem, to je sigurno. kot da obstaja kakšna nevarnost.