being slepa kura.

tale teden je pa tako naporen, da je redkokateri v letu tako.

opažam, da se težave pojavljajo tudi pri drugih ljudeh, predvsem pri otrocih, zato lahko našim tegobam spontano najdem skupni imenovalec, to je spomladanska utrujenost.

najprej so nam v nedeljo odtegnili uro spanca. sprašujem se, zakaj se te menjave izvajajo ponoči. a ne bi bilo lažje, če bi dan skrajšali za kakšno uro. tam nekje okoli dvanajstih. "opa, mami! ura je že ena! kje je kosilo?!" sicer pa smo menda zadnjič na svetu prestavili uro. ever. pod soncem. kadarkoli. za zmerej zadnjič. to!

skratka, kot da to še ni dovolj, je tu še muhasti april, ki vsaki dve uri prinaša drugo vreme.

včeraj je bilo oblačno, ampak so bili taki svetli, čisto nedolžni oblaki. s sodelavko vzgojiteljico sva se odločili, da bomo uro športne vzgoje preživeli zunaj, na sprehodu, pa še spomladanske novosti bomo opazovali. ni minilo 15 minut, ko nas je ujela nevihta. stemnilo se je kot v postonjski jami, pri kosilu pa sva s kolegico skoraj zaspali.

danes je moravško planoto celo dopoldne pokrivala megla, zdaj pa, ko sem doma, na vse pretege sije sonce.

poleg tega si večere namenoma skrajšam še z družabnimi dogodki do zgodnjih jutranjih ur (do 00.18, prištevši, da vstajam ob 5.00).

naslednji teden bo vse drugače. ablubm.