skrivanje na internetu.

prejšnjo soboto sem doživela rahel flešbek.

ob ogledu shark tale-a sem vsa zdolgočasena poklicala mitcha, da vidim, kaj je novoga. z besedami: "men dogaja, sm že 2 pira spil ..." me je prepričal, naj pridem v cerknico. in tako sva z jezuščkom okoli pol enajstih zvečer krenili na pot.
v debiumu se je kar trlo 16-letnikov. še dobro, da so bili okoli mene mitch, aljosha in MM, da se nisem počutila tako staro. oni se pa itak niso, ker so že veliko spili. fasala sem manjvrednostni kompleks, ker sem trezna nesproščena in posledično čisto nezanimiva družba. (sem bila pa vsaj lepa. tako je rekel mitch in ogledalo na uckanci.)

aha, na uckanci nisem bila že od ene aprila 2007. presenetljivo, varnostnik nas je spustil notri brez nalepke na članski izkaznici. očitno geslo "naslednjič-prinesem-potrdilo-majkemi" odpira vsa vrata. skratka, tam se je povprečna starost vsaj malo zvišala, ampak jaz sem bila še vedno trezna, zato sem pustila, da za spremembo drugi zabavajo mene, ne jaz njih.

me je pa presenetilo, koliko bežnih znancev bere moj blog. res je hecno, ko te ljudi vidiš dvakrat na leto in ti znajo obnoviti tvojo celotno življenjsko zgodbo ... po eni strani mi ugaja, da imam toliko oboževalcev, po drugi strani se pa sprašujem, zakaj sploh pišem o dejanskih dogodkih, ljudeh in čustvih. in zakaj nekdo to sploh bere.

blog je res smešna stvar. mislim, čemu ali komu so blogi sploh namenjeni? v bistvu nam, ekshibicionistom, ki nam ni nikoli dovolj pozornosti, in potem tako radi poslušamo, kako nam razni ljudje, za katere smo mislili, da smo zanje samo pljunek sredi čopove, izkazujejo čast z besedami: "sem bral tvoj blog. tako vsaj vem, kaj ti dogaja".

... in tistim (je namenjen blog =)), ki nimajo boljšega dela, kot brati, kaj si nekdo misli o nečem. a ni to malo brezveze? ljudje smo res zmešana bitja. zakaj ne moremo enostavno samo biti, loviti hrane in kakati v najbližji grm?

zato. in prav je tako.