bienvenida en idrija.

zdej en dan se mi bo strgal film,
si bom kupu bič in mlatu po ljudeh.
vse predolgo sem bil preveč miren,
če bom enkrat tolko nor, niti ni takšen greh.

vem, da nekateri komaj čakajo na ta post. da vidijo, kaj me matra.

enostavno mi grejo določene stvari strašno na živce. predvsem to, da so te nekateri sposobni gledati in nič videti. ker je bistvo očem nevidno. ampak jaz nisem nevidna. meni na faci piše, kdaj se raje skrij, ker bom eksplodirala. tega ne znam skriti. od zmeraj sem si želela, da bi znala skriti, kdaj mi gre kdo na živce, kdaj me kdo spravi v zadrego, kdaj sem užaljena. ampak ne znam.

vseeno pa nekateri tega sploh ne opazijo. kot da gledajo direkt skozi mene.

in spet se je nakapljalo dovolj kapljic, da je šla ena čez rob. sama sem kriva, kaj pa ne popizdim, ko je pravi čas zato. ko se zgodi kar naenkrat, so pa vsi začudeni.

zato se mi bo zdej en dan strgal film.
in če vas prosim, da me pustite pri miru, mislim resno.