veseli december.

napisala sem že pol posta in se pritožila čez dirigenta, ampak potem pametno vse zbrisala in sklenila, da se ni vredno sekirati. sploh pa nočem biti emo in jamrati čez vse, kot to počnejo nekateri in mi grejo zaradi tega na živce.

raje bom napisala, kako dober vpliv ima na mojo dušo vohanje neostika in zlaganje škatlic v bližnji delavnici. nič ni treba razmišljat, nič kričat, nikogar vlečt narazen in poslušat dretja. je kot v pravljici. sodelavke so ful fajn in se hecamo, šefica je car in nam 2x na dan skuha kavo, delo je pa tudi kul. plačilo je zavidanja vredno in delodajalec se lahko s svojimi pogoji dela skrije.

prepričana sem bila, da se bo v petek zvečer začelo divje obdobje srebanja kuhanega vina in pohajanja povsod, samo doma ne, do zgodnjih jutranjih ur. a sem se uštela. zadnjih pet tednov sem v silni vnemi žur postavljala na stranski tir, zato sem malo pozabila, kako to gre ...

tako da se mi zadnje tri dni ne dogaja nič posebno zaminivega, razen da zlagam škatlice in imam očitno dovolj časa, da pišem blog.

zadovoljiti se bom morala s spomini na četrtkovo post-vaditeljsko turnejo po stari ljubljani, kamor smo se odpravili mitch, skandinavc in moja malenkost.
bilo je fajn, malo sta me sprostila in pomirila kar se tiče mojih grešnih misli glede učiteljskega poklica. nato smo nazdravili s kuhanim vinom in odšli v naslednji lokal. stvar smo nekajkrat ponovili, tako da so tisti učiteljski deli pogovora počasi začeli izpadati, mi pa smo se posvetili zanimivejšim temam.
naslednjega dne sem bila bogatejša za kilo sproščenosti, neprespanosti in okrasek z novoletne smrečice v glasbeni šoli. to mi je pomagalo priti skozi še zadnji dan v zverinjaku.

da petek ni bil preveč dober, saj veste, od višine se zvrti, pa je poskrbel dirigent nekega drugega orkestra. res mu hvala.