svjet se na ba padrou od tjebe an če ni hujžga, ni nobeden še umrou ...

sobota zvečer je. že drugič sem v nasprotju s planom ostala doma. včeraj sem vinkovala s piko in teo na golem (what a rejunjion!), danes mi je poledica in ostalo sranje na cesti preprečilo, da bi se vrnila v varno zavetje notranjske. tako že dva večera ne pijančujem z mitchem, ki je v preteklem tednu postal moja prva pomoč v krizi. krizah.

kdor bere moje komentarje lastnih postov, ve, da sem včeraj okoli treh popoldne (petek ob treh. takrat je jezus izdihnil na križu. majkemi) čajčkala z nekom, ki ima ime, kot je sam poudaril, se pa ne spodobi, da ga omenjam v javnem mediju. namesto, da bi jaz povedala, zakaj ne morem za vedno ostati spuzzlana z njim, je on mene označil za neodgovorno. oziroma, dobesedno: "to delajo punce pr 16ih! ful si me razočarala! nisem si mislu, vsi so rekl, da si ti kul."

eh beh, malo sem poskušala objasnit stvar, ampak me je njegov napad tako ohromil, da sem na koncu samo gledala ko kokeršpanjel in srebala ful vroč čaj. on je po 10 minutah šel, ker je povedal vse, kar je mislil. jaz sem ostala, da sem do konca izpraznila šalco čaja in grdo gledala albanske mafijce, ki so za sosednjo mizo poslušali ves pogovor. mislim, da so vse razumeli, sklepam po sočutnih pogledih.

potem sem poklicala reševalce. najprej mitcha. skoraj sem se zjokala. ker mi je bilo hudo. ko te nekdo napade proti pričakovanju, je en curc. lahko samo gledaš in skoraj jokaš. ne znaš se več branit. mitch je kot tipičen moški rekel: "eh, ne sekiri se ... sej bo še igral v orkestru, ane?!"

naslednja 112 je bila tajda. z besedami "ker kmet! sej je tip, on bi mogu vedet, kako to gre!" je povedala vse. takoj sem se počutila bolje. predlagala je tudi ekstrordineri rešitvo, ki mi pa danes, ko sem prespala, ne koristi več, ker itak vem, da sem jaz imela bolj prav kot on.

ko sem se pogovarjala s sabino, nisem bila več žalostna. namesto, da bi jamrala in jokcala, sem kričala v telefon, kako vem, da imam prav in da on nima pravice, da mi reče, da sem neodgovorna. ona je bila na banki in je samo šepetala spodobne besede nazaj. ne preveč učinkovit reševalec. sem se pa vsaj fino izzjala.

na poti domov sem spustila dve solzici. samo tako, za čisto vest.

zvečer sem, kot rečeno, obiskala bivšo sošolko na golem, prišla je pa še ena, ki je nisem videla najbrž prav od mature. pomenile smo se kot ženske in obe sta rekli, naj se ne sekiram, ker ni vredno. pika mi je rekla, naj ne govorim, da je on uredu. ker človek, ki te brez vesti obtoži, da si vsega kriv, čeprav nisi, ne more biti uredu. to in šalčka kuhanga rdj'čga je bil obližžž na moje uboge duševne rane.

tako zaključujem. zajebala sem, to sem že stokrat rekla. ampak jebiga, življenje ni potica.

če ne bi imela zvestih prijateljev, bi se že ubila. tako pa gledam titanik, pijem pivo in vem, da sem car.