puzzle.

zato tak naslov, ker pretekli teden razmišljam o in v sestavljankah. vsaki dve uri padem v drugo razpoloženje in vsak dan sem manj prepričana o tem, da zame obstaja drugi del puzzla, ki se bo ujel z mano.

ker ko mislim, da ta drugi košček obstaja, se mi zgodi, da je on do konca prepričan v to, da sem jaz njegov idealni košček. tega se pa človek ustraši. ker potem on ni več sposoben sam hodit po svetu in bi vse počel samo še z drugim koščkom. kar bi vse bilo lepo in fino, ker potem vsi vidjo popolno sliko, ampak, kot sem rekla "ne tok hitr tok deleč!".

ja, zajebala sem. in že spet nisem zajebala osebe, ki si to zasluži, ampak osebo, ki si tega sploh ne zasluži, ampak kaj nej zdej?

a naj bom kar zaljubljena v človeka, ki ga ne poznam? saj bi, ampak ne morem kar narest tako. a naj se mu posvečam kar vsak dan? a naj zanemarim druge, saks, knjige, amway škatlice, majspejsanje, pivo po vaji, celodnevno lenobno pranje in likanje, novoletno sarmo z družino, mitcha in sabino samo zato, ker bi nekdo rad bil z mano? ne morem. preveč zahteva od mene. tega nisem vajena. lahko da sem egoist, najbrž sem, ampak briga me.

ampak v bistvu mogoče ni preveč. enkrat se bom tudi jaz šla take igrice. ampak lažje je, če je igrica vzajemno všečna. drugače en prehitro izgubi, drugemu se je pa bedno veseliti zmage. ena sama metafora me je.

nisem hotela, da koga kaj boli. ampak noben me na začetku ni nič vprašal, zaneslo nas je pač.
prosim za podaljšanje statusa.

poslala sem sms. tako sem bila prasica že na prvi dan novega leta.