vzporednice.

ne ne, nisem odšla na božično večerjo s sodelavkami učiteljicami. ne, sindikalni dedek mraz ni nosil daril našim otrokom. v bistvu se je to vse zgodilo, samo ne v učiteljskem sindikatu.

tam, v grafičnem studiu, kjer s študenti zlagamo škatlice za amway, nam je šefica nadvse pozorna gospa. ne samo, da nas na delovnem mestu vedno čakajo kava, čaj, napolitanke, sadje, bombončki, poln hladilnik brezalkoholnih pijač in zelo topel odnos šefice do podrejenih. tam je poleg tega možno delati lastnim zmožnostim primerno. nikomur ni samoumevno, da si tam po 12 ur na dan, nihče ne govori: "rabim dobro ekipo!" ali "ajmo, ajmo malo akcije!". Čeprav se bo to slišalo morda malček materialistično, bom vseeno povedala. razlika med delodajalcem in delodajalko je ta, da je pri delodajalki 50% višja urna postavka. to pomeni, da so študentje izračunali, da se jim to delo splača. zato jih tam dela okoli 20 in ne trije. eni delajo dopoldne, drugi popoldne, prideš ko imaš čas, ker si plačan toliko, kolikor delaš. nihče ti ne zameri, če zaradi drugih obveznosti ne izvršiš svoje vsakdanje 12-urne tlake. delo je seveda pravočasno narejeno, čas pa mineva sto na uro. bodisi poslušamo butaste monologe, bodisi imamo sami svoje. neostik je zakon.

hja, in včeraj smo imeli sindikalno kosilo. najprej sem mislila, da bo to tako, malo pršuta in sira. ampak ne! šefica se je res potrudila in šla po hrano v kitajsko nedaleč stran, tako da smo imeli res pravo pojedino. sodelavčki smo se kar spogledovali, toliko dobrot je bilo na mizi. dobili smo tudi pivo, ki je v kombinaciji z neostikom res najboljša droga.

in kar je še najboljše: dedek mraz nam je prinesel prvo plačilo, čeprav sem jaz tam delala šele dober teden. delodajalčevo mezdo še zdaj čakam ...
zdaj res lahko rečem "delodajalec sux!". ko me bo drugo leto hotel prepričati v kaj, kar v bistvu nočem, mi pomagajte ostat trdna in nepopustljiva.