zarota.

vsem se nam meša in za to krivim vreme. žal sem edina tako naivna, ki verjame, da je za vse probleme, slabo voljo in nesoglasja kriva megla. ampak kaj me briga. meni je ta razlaga čisto logična.

namreč.

ljubljanska kotlina je en kotel sitnih ljudi. tam notri se zadržujejo megla, nizka oblačnost, smog, depresija in črnogledost. meni se to zelo pozna na obnašanju, pa se nikoli nisem imela za "vremensko občutljivo osebo". zadnje čase s svojim odnosom do okoliša presenečam še samo sebe. kar se je dalo, sem zajebala, razočarala sem vse po vrsti in vsi po vrsti so razočarali mene. nič in nihče ni dovolj dober zame in kar dam od sebe, ni dovolj dobro, da bi koga zadovoljila. v bistvu samo lebdim v eni črni luknji in niti ne pričakujem več, da se bo zgodilo razsvetljenje. ljudem lažem, da smo vsi malo tečni, ker kakšen pa boš v takem okolju, in da bo s prvim sončnim žarkom vse drugače. prepričala sem zgolj samo sebe, pa še to bolj napol.

mislim, da nam vremenoslovci lažejo. po mojem za temi oblaki sploh ni več sonca. obupalo je nad nami. in je šlo. na drug konec galaksije. kaj jaz vem.

vem samo, da sem težka družba. v bistvu smo si vzajemno težki.

in rada ponavljam svoje izreke.