proxima estacion: izola.

zgodba se je začela že v torek zvečer, ko se v bistvu še ni začela. jezušček je prikolovratil domov z blaženo idejo, da gremo jutri na morje, pogledat prve letošnje sončne žarke. tank je bil poln, prtljažnik tudi (pivo in šampejn), jaz pa sem nujno potrebovala oddih.

kar se je zgodilo, so pridno zabeležili tjašin, sanjin in urškin objektiv, ožji izbor pa si lahko ogledate tule:

tole je še ne na poti. pravzaprav smo šli v merkića po slatkiše in ostale domače živali, pa smo vmes naleteli na polico s pustnimi kostumi. sanja se je iznenada zaljubila v krila od tooth fairyja, jaz pa sem za foro pomerila kostum od johnnyja deppa. bolj žensko še nisem izgledala.

tabla, ob kateri se vedno fotkamo. ampak tako številne udeležbe še nisem doživela. in ne, ni fotograf nagnil fotoaparata, mi vsi smo malo nagnjeni. s tablo vred.

urška, jaz in sanja na obzidju gradu socerb. tu sem nazadnje bila pred 15 leti. ne spomnim se, da je bilo tako lepo. ob poti na grad je parkirana najstarejša podzemna cerkev. v bistvu je to ena jama s stopničkami. poznamo pa eno osebo, ki se je poročila v tej jami. še dobro, da imajo nekateri smisel za romantiko.

no comment.

v kleti, kjer delamo, smo se kar nekako navadili na radio aktual (ja, softiči smo. ampak dosti bolje kot express ali antena). smo pa vseeno fotknili še mamo manko. ker je car in jo vsi ljubimo. huda kompozicija, a? to je umetnost.

ful burja ob svetilniku v izoli. zakaj je pri izbiri jakne vedno bolj pomembno to, kako seksi izgledam v njej kot kako topla je? zato, ker se med dvema jaknama vedno odločamo v zelo ogrevani predsobi ...

oton mehurčič: župančki.

to je urška sigur ros in četrt sončnega zahoda.