hrana macht frei.

js sm zdej debela. mam 82 kil, od tega sem jih 7 pridelala v zadnjem tednu.
a me mate še zmeri radi?

"če zgleda k lešnik, pol je lešnik!"

trnfest je darilo od boga. ta teden sem se trikrat udeležila prireditev, ki jih ponuja kud fp. v glavnem zato, da tega malo časa, kolikor mi ga preostane do zadnje runde dela v prestranku, izkoristim za svoje nove ljubljanske znance. ker oni so kul.

dvakrat od trikratnega obiska sem tam zgolj posedala in gledala lušne fante in pila pivo in poslušala zgodbice mimosedečih in se jim smejala. včeraj pa sem celo ujela program.

s teo sva se že pred veselim dogodkom dobili na eni knjigi v kudu. potem sva zasedli sedeže v prvih vrstah in čez čas se je že začel spektakel. stand up.

bilo je res smešno. to sem potrebovala – da nekdo pošteno okrepi moje trebušne mišice. zadevo je otvoril napo, ki ga globoko spoštujem in cenim že zavoljo dejstva, da je bil meni najljubši špiker radia študent (ko se mi ga je še dalo poslušati), ter da je nesporno najboljši top šop glas. no, tudi stand up komedija mu gre kar dobro od jezika. zanimiv gospod, ga grem še gledat.

nasledil ga je nek mladič, mislim da tim/tin vodopivec (lahko, da sem si ime zdajle zmislila, ne me tepst).

če zgleda k paolo nutini,
pol JE paolo nutini!

fantu se je v življenju očitno pripetilo že marsikaj, ampak za moj okus je bil premalo sproščen. ali pa na nekakšen drug način ne dovolj zaminiv. ne vem. bil je sicer cortkan in zabaven, a ne toliko kot car večera in zakon plaže: vid valič (upam, da je vsaj to resnična oseba, če že prejšnja ni).

ta je bil res hecen. jokala sem od smeha. vse, kar je povedal, je bilo tako resnično, da ni bilo druge kot smejat se. pa še na tak simpatičen način je govoril. in še z nadležnim pijanim gledalcem se je kregal vmes. ful fajn.

še bi šla.

še bom šla.

rikverc bitte.

Samson
(Regina Spektor)

samson went back to bed
not much hair left on his head
ate a slice of wonder bread and
went right back to bed

and the history books forgot about us
and the bible didn't mention us
not even once

samson came to my bed
told me that my hair was red
told me i was beautiful and
came into my bed

oh i cut his hair myself one night
a pair of dull scissors in the yellow light
and he told me that i'd done alright
and kissed me till the morning light

... your hair was long
when we first met ...

natakar, apaurin prosim.

včasih kar tako iznenada pride dan, ko se vse postavi na glavo. razmišljaš preveč in o nepomembnih malenkostih. misli ti šibajo sto na uro, od enega človeka se seliš k drugemu in najraje bi se kar zjokal, ker ti ni nič jasno. rad bi smiselno dokončal eno misel, da bi jo potem lahko vrgel ven iz prepolne glave in se lotil naslednje, ampak se ti tako mudi in tako nimaš časa in tako si greš na živce, da na koncu padeš v posteljo in zaspiš.

in potem sanjaš neumnosti in razmišljaš "ups, a je bilo to na glas?" potem se ves omotičen na silo lotiš kakšnega lažjega fizičnega dela (na primer pomivanje po tleh), samo da se zaposliš, ampak to še vedno ni to.

ne najdem rešitve. najraje bi rekla adijo in se pogrnila s kovtrom.

dajte mi mir.
kje je moj pir?

podaljšajmo dan na 32 ur.

trnfest je vsako leto obvezna destinacija takoj po taboru. po možnosti še isti dan. vsako leto na isti dan obvezno dežuje. in vsako leto obvezno nimam nič od trnfesta. ponavadi obupam nad ljubljansko družbo in čim prej odhitim nazaj na notranjsko, da s taborniki še kaj spijemo.

letos sem pa kar ostala. o programu sicer nimam pojma, ker sem en bend zamudila, na impro ligo se mi pa ni dalo gužvat. sem se pa v zameno še malo družila s teo, nejcem in milošem. in spoznala nov folk. in oči so se mi zapirale. in nič se mi ni dalo. in čakala sem dogodek v mestu trnovo. tik pred smrtjo sem zaprosila za zadnji kebab.

in smo šli na miklošičevo. medtem ko sem se basala s kebabom in lovila zelenjavo, ki je padala vsepovsod, je miloš šimfal nejca, ki je takrat z burekarjem razpravljal o pomenu besede burek. svašta.

po vrnitvi v glavni štab (pred kuda), so nas varnostniki vrgli ven. itak.

v pomanjkanju akcije smo se spontano odločili, da gremo v ribjek. ker je bil miloš softič in ni hotel priti domov prepozno, je padla druga ideja – da gremo na morje. nope, predaleč. (sploh ni). ko je milošu poblisknila posledja rešitev (zbilje), sva bila z vodebom že preveč zaspana za akcijo. na 3 4 zdaj smo se zelooo počaaaasi odpravili proti domu. zelooooo počaaaaasi.

spat sem šla tako pozno, da sem vmes še razmišljala, če naj sploh grem spat, ker bo itak zdej spet dan. ampak sem vseeno zadremala za 4 ure.

včeraj smo nadaljevali. jezus je bil nenavadno družaben in se je z obiski ukvarjal bolj kot jaz in bolj kot ponavadi. celo pil je pivo. ampak smo hitro prešaltali na živahnejše napitke. pekli smo palačinke, se poglabljali v horoskop in se šli ugani kdo sem.

zdaj sem v kuhinji, čakajoč obisk, da mu naredim zajtrk.

po jutru se dan ne pozna.

kajti če bi se tabor razvijal v duhu predhodnice, bi padal dež, ljudje bi bili sitni in jaz bi pogrešala nemčijo.

prvi dan predhodnice je namreč deževalo in z bino sva komaj našli 20 suhih minut za postavitev šotora. v predhodnico sva prišli zadnji, vsi ostali so bili tam že en dan prej, tako da so glavno infrastrukturo postavili brez naju. ponedeljek sem tako rekoč vrgla stran, ker sem se v celem dnevu zgolj vselila in se najedla pice v kočevju.

naslednjega dne mi je maja razkazala čare in pasti funkcije tabornega ekonoma. obiskali sva trgovinico v osilnici in prekrižarili kočevje. čeprav sem ves čas samo sedela v avtu, je bil dan naporen in zvečer sem šla direkt spat, medtem ko so drugi praznovali torek, 2. avgusta. nasploh sem bila v predhodnici čisto nedružabna, ampak stvar se je izboljševala.

v petek je prispel zmajevc miloš in še na stotine drugih obiskov (ščuk), ki so nam močno popestrili vikend. šime, eva in joži so nam postavili nočno orientacijo, špelca, čoko in melink pa so poskrbeli za veselico v tipiju. več kot očitno je bilo, da je naš tabor boljši od vsakega morja, ker folk sploh ni hotel domov. ljudje so kar podaljševali dopust. družba je bila odlična. ob ognju, pivu in znanih obrazih smo naš notranjski jezik obogatili še za par šifer, kot so čitalnica s knjigami, hugo, faks, loudati itd., tako da na koncu že sami nismo več vedeli, kdaj govorimo v šifrah ...

pomoje je najbolj treba izpostaviti dejstvo, da se nam je pridružilo toliko enih ljudi. mislim, da so bili obiski prvič prisotni šele letos. no, tudi prej je folk hodil na obisk, ampak ponavadi se je že vnaprej vedelo, kakšno funkcijo bo opravljal. letos pa smo nekako kot oddajali prenočišča za tiste, ki se jim je dalo družiti z nami. poleg zgoraj omenjenih so se nam pridružili še debelitova družinica, kusi in timi, od gifta oče, od katje samo, od maje andrej, zmajevca tea in nejc, en vod zagorskih tabornikov inu par bičkovcev. najbolj sem bila vesela naših bivših tabornikov, ki so se ustavili magari samo za eno noč. sigurno sem še koga pozabila, kar samo dokazuje, koliko nas je bilo. aha, saj imamo celo izračun – obiskov je bilo za polovico taborečih, torej, mislim da okoli 28. zelo zanimivo in pohvalno za vodstvo, da je to dopustilo.

sicer pa je vredno omeniti še kakšno novost; ena in najbrž za nas najbolj dobrodošla je bil tipi. postavili so ga močni fantje zadnji dan predhodnice, namenjen pa je bil druženju (itak). v tej čitalnici smo se izobraževali vsak večer, imeli smo radiator in veliko knjig. najpomembneje pa je, da je bilo okrog polno kolegov, ki so ti tako nesebično nudili inštrukcije.

dobrodošla stvar je bil tudi kontejner s kuhinjo, wc-jem, tušem in terasico. sicer nam je uničil izgled tabora in nas spremenil v softiče, ki se tuširajo v tapravem tušu, ampak moram priznati, da je bilo prijetno. že itak si ves čas svinjski in prav paše se enkrat dnevno očistit kot človek.

tudi taborni plac je bil ljubek. pripopam fotke, koj ko dobim.

pa družba – celo vodstvo z vodniki je bila super ekipa. kregali smo se zelo redko, ker smo se na sestankih pomenili večino stvari in jih sproti reševali. v tem pogledu je bil to res naj tabor doslej. ma, v vseh pogledih je bil najboljši J

javno hvala vsem, ki ste bili tam. pejmo še enkrat!

bek tu rieliti.

z drugega tabora se spet vračam v resnično življenje, polno elektronike, čistih ljudi, tople vode, diplomske naloge in urnikov. po eni strani sem zadovoljna, da se lahko oblečem v dišeče cunje in jem takrat, ko sem lačna, ne takrat ko mi skuhajo, pa da se lahko umijem, ne da zraven zmrznem ter da se lahko ob ležišču obrnem in brez težav najdem, kaj bom oblekla. ampak prihod domov ima eno glavno slabost: butne te na trda tla in zaveš se, da življenje ni visenje v mreži med dvemi drevesi. in da moraš v enem dnevu postoriti stokrat več kot samo iti v kočevje po hrano za taboreče. poleg tega imamo v resničnem življenju ure in treba je iti spat ob določenem času, da lahko naslednjega dne funkcioniraš. to mi še ne gre najbolje. da ne omenjam, da me čaka še precej dela z diplomsko. v bistvu sem ful pridna, ker kar naprej nekaj počnem. če septembra diplomiram, sem car. in mami bo dala za mašo. je rekla.

zdaj je pa treba napisat kakšen odstavek o taboru. za spominsko knjigo. škoda, da nimam fotk.

šekenabejbe nau!

totalno zmešan.