natakar, apaurin prosim.

včasih kar tako iznenada pride dan, ko se vse postavi na glavo. razmišljaš preveč in o nepomembnih malenkostih. misli ti šibajo sto na uro, od enega človeka se seliš k drugemu in najraje bi se kar zjokal, ker ti ni nič jasno. rad bi smiselno dokončal eno misel, da bi jo potem lahko vrgel ven iz prepolne glave in se lotil naslednje, ampak se ti tako mudi in tako nimaš časa in tako si greš na živce, da na koncu padeš v posteljo in zaspiš.

in potem sanjaš neumnosti in razmišljaš "ups, a je bilo to na glas?" potem se ves omotičen na silo lotiš kakšnega lažjega fizičnega dela (na primer pomivanje po tleh), samo da se zaposliš, ampak to še vedno ni to.

ne najdem rešitve. najraje bi rekla adijo in se pogrnila s kovtrom.

dajte mi mir.
kje je moj pir?