čari nočnih voženj.

bil je petek 13., prelep sončen dan. okoli poldneva smo se taborniki zmajevega rodu, rodu rožnik in jaz, emigrantka z notranjske, z nabasanim busom odpeljali proti severu. destinacija: koblenz.

pred odhodom sem bila živčna ko sam vrag, majkemi. poleg lastnega bratca nisem poznala nikogar in kar je še huje – podajala sem se v nemčijo med ne le neznance, temveč tudi tujce. ho ho! na srečo so morale punce ful pogosto hodit lulat, tako da smo se taveliki taborniki spoznali, se ogledali in pohecali že med neizbežnimi postanki ob avstrijskih in nemških avtocestah.

na dolgi poti v tisti fakin' koblenz sem si ogledala dirty dacing 2, rudnike soli v okolici salzburga, vhod v mozartovo domačijo, panoramo salzburga, začetek štoparskega vodnika po galaksiji inu sedež pred mano. bilo je res nepozabno.

žal je nek neznan dejavnik botroval dejstvu, da v tistih 14 urah, kar smo bili na poti, skorajda nisem zatisnila očesa. en sedež na avtobusu je res čista zmaga za omahnit v spanec. vse me je bolelo, kar naprej me je mudilo lulat in že prvi večer sem se naveličala novega miksa na mp3-ju. jeij.
ampak kljub vsemu se mi zdijo dolge nočne vožnje še vedno privlačne. na busu je tišina, nihče ti ne brca v sedež, gledaš ven v temo in luči mimobežnega mesta, ljudi v bližini, uro nad voznikovim sedežem, razmišljaš o vsem in vseh na tem svetu in v takšnem nedefiniranem stanju pričakaš nov dan.

in ko se avtobus 14. julija ob 7.24 parkira, je največji čar to, da nimaš pojma, kaj vse te čaka v tem tednu.