veveričji domek.

pravzaprav je bil predprejšnji post nekakšen uvod v tale post, pa sem se potem odločila, da nekaj napišem o našem trobilnem virtuozu. no, pa bom kar napisala, kar sem se že namenila.
prejšnji konec tedna smo že spet preživeli na obali. tokrat smo nabirali kondicijo in trenirali abažuro z mladimi upi cerkniške pihalne smetane. smetana je za lase privlečen izraz, saj so tile naši otroci ena žalost od glasbenikov. saj ne, da so v štartu slabi, samo vse jim je odveč. Namen vaje jim je španska vas, vsaka postavitev pulta za note in ponovitev dela, ki nam ne gre, je izreden napor. pa v resnici ni. no, morda za dirigenta, ki jih mora vsako stvar posebej prosit in jih nato še nadret, ker ga ne poslušajo.
kljub takšnim težavicam je bil vikend kar zaminiv. poleg mularije so bili tam še prej omenjena dirigent mitch ter seveda dobro vam znani čoko, pa še učiteljica tolkal nastja, pozavnist aljoša, trobentač matjaž inu dirigent godalnega orkestra, ivan. najprej naj bi se nam pridružili še sabina in coprnca, pa sta raje rajali v taborniškem raju v velenju. čeprav ju ljubim iz dna srca, je bilo, roko na srce, kar fajn zgolj v družbi moških. ker ne komplicirajo, ker jim ni treba za vsako dejavnost vedet 4 ure preden se zgodi, ker te ne prosijo za spremstvo na wc/kosilo/plažo in ker jim je čist fajn tudi samo sedeti v senci in piti pivo, brez besed, kart ali drugih morebitnih pripomočkov.
aha, ja, veveričji domek. je v bistvu mala hiška, kjer je kar precej sob in postelj. in tiste postelje zgledajo stare 47 let, poleg njih v sobah ni ničesar, kopalnico pa sestavljata dve tuš kabini (z zaveso), 4 umivalniki in 5 kljukic za brisačo ali karkoli že. luksuz.
ko smo ravno pri kopalnici – doma sem pozabila deodorant, čeprav ponavadi največ časa posvetim pakiranju toaletnih pripomočkov. s seboj sem vzela celo dnevne vložke, tablete z železom, tampone, kondome in flajštre za morebitna presenečenja in celo očala. a je treba omeniti, da nisem rabila ničesar od naštetega? važno, da nisem vzela deodoranta. zato smo šli v soboto koj po kosilu v koper v nabavo. spotoma smo nabrali še enormno količino piva in paketke cigaret. večino artiklov smo si privoščili že kar takoj po vrnitvi v glavni štab.
po naporni vaji v veveričji predsobi smo se odplazili na večerjo, nato pa k bazenčku, nazaj k našim dobrotam iz špara. ko smo bili že rahlo veseli, so nam dan popestrili dva para mladoporočencev s kopico fotografov in snemalcev, ki so ju poskušali ujeti v lepih kadrih (s tablami »ne skači v vodo« in koprsko luko v ozadju, hjam, prečudoviti posnetki ...). popivanje na plaži se je nato prevesilo v »men se tud nč ne da party« na klopci pred našo duplino. ob ene 23h so aljoša, mitch in matjaž poprijeli za inštrumente in zaigrali »ene par« (= eno pa pol) slovenskih, otroci so prestrašeno priskočili pogledat, kaj se dogaja, se nasmejali in šli spat. večer se je zame zaključil z nezanesljivo asistenco pri taroku, potem sem šla v pižamo, umit zobke in spat na prepih.
zjutraj pa obvezno branje na klopci (pomol je bil predaleč), pa spet vaja v vročini, kosilo in z busom nach hause.
nerazsoden, kot je tisto jutro bil, je mitch pozabil na nastjo in šoferju prehitro pomahal v znak, da lahko krenemo. uboga žena je ostala ujeta na debelem rtiču, rešil pa jo je sam heroj čoko (je bil edini z avtom).
ob prihodu domov sem najprej imela še eno kosilo, potem sem pa bratca odpeljala na sladoled za rojstni dan. usoda je hotela, da sva srečala še ivana. jaz sem ga spraševala o sestavinah inštant kave, brat pa se mu je ponudil za prvo violino orkestra.
zdaj veste vse, jaz grem pa makaronom naproti.