od našega dopisnika.

Ljubljana, 31. marec.
vse pomembne stvari se zgodijo na zadnji dan v mesecu. silvestrovanje, očetovi padci z dreves, koncert maksima mrvice, čakanje na plačo ... je kdo omenil maksima mrvico?
kakšen spektakularen uvod! kot ustvarjen za tega velikega pianista. velikega v vseh pomenih besede, kajti temu gospodu je še klavir premajhen. o koncertu bi povedala tole: križanke so bile nabito polne, starost obiskovalcev se je gibala od 7 do 99, bile so to uglajene gospe in gospodje, pa tudi v ozke cunjice oblečene suhice, otroci, ki ne vejo, za kaj se gre in znani slovenski glasbeniki. Koncert je sicer bil vreden ogleda oz. posluha, je pa res, da je, kar se pianistov tiče, največji car še vedno matevž bellamy. in raje bi tam sredi križank za klavirjem videla njEga. ne vem, zakaj. pogrešam ga. ostaja zapisan v mojem srcu. to ne pomeni, da mi koncert ali, bog ne daj, izvajalec nista bila všeč. program je bil dobro izbran in odigran perfektno, skorajda sterilno. da, to bo čisto primeren izraz.
je pa nekaj manjkalo. ko brez miru okrog divjam in razmišljam, kaj bom o maskimu zapisala v post, se mi misel vedno ustavi pri besedi »cirkus«. zakaj? ker se je zdelo najpomembnejše, da svoje od boga poslane roke preklada po klaviaturi po tri oktave v obe smeri in da je vse na šus (kot distoržn pri novodobnih ameriških rock ansamblih). sicer je bilo vse odigrano doživeto in fant je s tem nedvomno dokazal svoj talent. ampak mislim, da bi bilo fajn, če bi vmes kdaj za predah slišali tudi kakšno bolj enostavno in umirjeno vižo. moje osebno mnenje. še enkrat pa poudarjam, da mi ni žal tistih evrov in da ste vsi, ki vas ni bilo tam, zamudili eno izmed glasbenih poslastic, ki jih je letos v prestolnici kar precej. lahko nadoknadite z marilynom mansonom, na primer.

črno-bel maksim