Poletna noč v Oktobru.

končno so se dogodile težko pričakovane priprave z grosupeljskim orkestrom.
s čokotom sva na debeli rtič odpotovala v petek popoldne in tja kljub nepričakovanim zapletom na poti prispela pred vsemi ostalimi. napotila sva se direktno v hotel na kofe, kamor so se nama koj pridružili mitch, sabina in neka violinistka milena. ko so prispeli še ostali orkestrači, je sledilo razpakiravanje prtljage, kratka vaja (itak) in večerja.
po večerji smo tradicionalni »1,2 promila party« nadomestili s posedanjem z dirigentom, godalnimi profesorji in ravnateljem. pogovori so bili izjemno zanimivi; na eni strani sta svoje izkušnje z ženskami med nas razdelila dirigent godalcev in profesor trobente, na drugi pa nam mladi klaniretist (ki se je vzel od kdovekod) ni mogel nehati razlagati o svojih glasbenih podvigih. sabina je šla že zdavnaj spat, mene pa so zgodbice začele utrujati; zaspala sem na mitchu, ki me je enkrat sredi noči poslal v sobo.
zjutraj sem se zbudila jako zgodaj – ob 6h. pod tuš, po knjigo in na pomol. v letih intenzivnih priprav na koncerte ali tekmovanja sem se naučila, da godbeniki niso baš jutranji človeki, zato je priporočljivo s seboj jemati družabne igre ali knjigo. za družbo. ko je bilo sonce že visoko na nebu, smo začeli z vajo in kar nismo mogli nehati. res, sobota je bila huda preizkušnja za moje ustnice. v večernih urah sem bila od igranja tako utrujena, da sem se v trenutku odločila, da z žurom ne bo nič. da. ena taka pokakana stvar me je vrgla iz tira. bila sem utrujena, žalostna in jezna, ker sem se še vedno motila na istih mestih. in ker se drugi niso motili na nobenih mestih. ko to sešteješ in prišteješ še ostale težave in težavice, ki se jih v normalnih okoliščinah sploh ne spomniš, je rahla depresija neizbežna. po večerji, ko je šlo moje počutje strmo navzdol, sem šla pod tuš in izjokala svojo dušo. nerodno mi je bilo pred neznanci kazati svoje seksi rdeče oči, zato sem jo spet odkurila na pomol. v mp3 sem si naštimala lily allen in jamieja t-ja in se brez pomislekov valjala po pomolu, ki je bil čisto moj. ko sem se zbrihtala (beri: ko je bila tema), sem šla v boj za pivo. druščina trobentačev, ki se nam je pridružila v zgodnjih večernih urah in je že od treh naprej proslavljala 98 % doseženih točk na tekmovanju, je bila že prijetno okajena, pridružil pa se jim je tudi saksofonist, ki sem ga čakala že dva dni. upala sem, da mi bo vsaj ob pogledu nanj srce kam poskočilo. pa mi ni. zdaj sem uradno čustveno otopela. tista depresija pak nima veze s čustvi =) no, nato smo, smetana orkestra, odpeketali na plažo, priborila sem si eno pivo (sicer union, ampak je bil zastonj!) in cifro od titota. jo je dal sam. uredu.
no, ker se ni v naslednjih dveh urah zgodilo nič zanimivega in ker so ljudje počasi odhajali spat, sem tudi sama odlomastila proti sobi. sicer sem bila prepričana, da se bom še vrnila, a me je premagal spanec. toliko sem še bila pri sebi, da sem si umila zobke. zaspala sem pred vsemi mulci, ki so takrat še gledali eurosong. sem se pa zato zjutraj spet zbudila pred vsemi in si prisvojila tuš, ki se da zaklenit (»za vzgojitelje«). pomol, knjiga, jabuk, zajtrk, vaja, pica v portorožu, besedne igre namesto sladice in pot domov.
bilo je sicer naporno, ampak lepo. spoznala sem na tone novih obrazov; upam pa si trditi, da so bile naše, cerkniške priprave zmeraj stokrat bolj zabavne. tako je to. povsod je lepo, a doma je najlepše. ali pa se samo spije več alkohola.