kakšen odnos pa je to?!

zdajle sem pa jezna ko sam vrag!
kako rada odletim z doma in popoldne počnem kaj za svojo dušo! res rada. z veseljem hodim na vaje 20 orkestrov (številka je seveda le plod pesniškoega pretiravanja), ker mi je to edina družba, veliko mi pa seveda pomeni tudi duhovna rast, ki jo z uveljavljanjem v takšnih krožkih izpopolnjujem.
a glej ga, zlomka, nekje se pa zatakne. pri odnosih. naj začnem na začetku.
prijatelj mitch me je oktobra povabil k šolskemu pihalnemu orkestru. je dirigent, potreboval je zasedbo, jaz kot saksofonski začetnik pa bi tako nabirala kilometrino z bolj enostavnimi skladbicami. vse lepo in prav. še zdaj grem rada na orkester, ker imam občutek, da soorkestrače vsaj dohajam. zmoti pa me ena stvar: odnos 12-/13-letnih mulčkov do dirigenta. dirigent je vendar tam z razlogom, on je car, on je šefe, dasa, gazda, bog i batina. mulčkom se jebe.
meni se ne.
zato se kljub bolečinam ali vsaj utrujenostjo - če nimaš kondicije in uro in pol fajn pihaš, se zgodi, da po 15 minutni pavzi ne boš sposoben pihnit dveh tonov - odpravim na vajo godbe cerknica. sem rekla: "eh, tukej sem, se bom še tok pomatrala, da nekej odšpilam." itak bo mel mitch vajo, ker se uradnemu dirigentu "ne da". pridem na vajo, pet ljudi sedi na svojih mestih in debatira, ostala peterica je sendviče/kadi/pije/debatira v sosednjem prostorčku. halo? kje je ostalih 30 članov? se obrnem na peti, mitchu razložim, da mi je teško in da grem.
ko ravno pridem domov, prejmem klic od bivšega predsednika godbe:
on: kje si ti?
jaz: doma.
O: zakaj pa nisi ostala?
J: (razložim situacijo).
O: zakaj si pa pol pršla?
J: sm se misla mal potrudt, sam itak ni blo zasedbe, pol sm pa šla.
O: kako ni blo zasedbe?! kakšen odnos pa je to?! še kadar prideš, sred vaje greš!
J: ne, to ni res. enkrat sem odšla med pavzo iz opravičljivih razlogov, ki sem jih kasneje na zaslišanju tudi naštela. potrudila sem se, prišla sem na vajo, ampak če več kot polovica folka ni resna, lahko tudi jaz kdaj manjkam.
sicer na vajah precejkrat manjkam, ampak še zdaleč nisem edina. poleg tega sem ena izmed redkih, ki svoje izostanke tudi opravičim. bedno se je zgovarjati na druge, da kako tudi njih ni na vaje, ampak če dirigent reče "mičo, dej ti. partizanskih pesmi se mi ne da dirigirat, " se pa vprašaš, kdo je tukej prikurjen.
ne mi z odnosi.
poleg tega bom izkoristila priliko in malček zagovarjala svojega najljubšega dirigenta in profesorja ... kadarkoli ga ni na vaji (no, v bistvu ga ni nikoli, pride samo na špile. je profi in ima verjetno v času vaj kakšno pomembnejše delo), ga šimfajo podolgem in počez; če v društvu kaj ne štima, je vedno kriv on, v resnici je pa eden izmed redkih, ki ima kej pojma o dejanskem stanju godbe. sicer ozadja ne poznam ... se mi pa zdi, da bi jaz na njegovem mestu že trikrat zapustila vso stvar.
ja, ko se bodo poštimali odnosi, si bom z veseljem odtrgala tistih par ur tedensko za vaje. ko bo tako kot nekoč, ko sem komaj čakala sredo in petek, da sem spet videla znance, da smo spili kakšen sok, se pohecali, izmenjali novice in malček, tako za usput, zasvirali. ne vem, kdaj se bodo vrnili tej zlati časi. godba gre v vesolje.
v afektu sem pomislila, da bi saks, ki je godbena last, odkupila ali pa prijazno vrnila in si kupila svojega ter nemoteno ustvarjala v ostalih zasedbah ...
... ampak ...
... jutri bo že bolje. vprašanje pa je, kaj bo, ko sem bom naslednjič vrnila v tisto dvoranico na gerbičevo ... kakšen odnos imava ena do druge?