v zaostanku.

res je tako, da so velikonočni prazniki že zdavnaj mimo, jaz pa kar mečkam in nič ne napišem. pa je bilo zaminivo.
v soboto sva z jezusom na novo odkrila čarobni svet rolanja. odpeljala sva se v bližnjo nam vas, kjer imajo ravno in neprometno cesto brez klančin. bilo je fajn, čeprav sem vmes zaslutila, da moja stopalca niso bila narejena za rolerje. no ja, vsaj preluftala sem se, ko se sicer ne. po športni seansi je na obisk prišla prijateljica, s katero se nisva videli 4 mesece. da, datuma se živo spominjam - nazadnje sva se družili na tistem velekoncertu od muse na dunaju. skratka, oglasila se je na soku in potici (zaužila ni nič od tega, zgolj pol kozarca vode) in me povabila na piknik k njeni sošolki, ki je ne poznam. in sva šle ...
... v rakov škocjan. bilo je prov fino, glede na dejstvo, da zadnje 3 mesece nisem preveč družabna. ob novih obrazih, odličnih ražnjičih in sirovi omaki (še enkrat pohvala boru) ter domačnosti pokrajine in pivu sem si zaželela še druženja. znanec je nekoč dejal, da se mora "vsak žur zaključit na uckanci". uckanca je strokovni termin za 15 kvadratnih metrov prostorčka, kjer se po polnoči zberejo vsi pijani cerkniški študentje in tam seveda naprej pijejo. ne vem, kaj me vedno znova vleče tja, ko pa največkrat pridem domov razočarana, sitna, včasih objokana in najpomembneje: po čikih smrdeča. pjah. je že tako. včasih kljub temu ugledam zanimive osebe, s katerimi spregovorim besedico ali štiri, tako da mi uravnovesijo počutje. ampak vseeno me še en čas ne bo več tja.
sobota se je prevesila v veliko jutro; celo nedeljo lahko strnem v dejstvo, da je bila vsa tista hrana glavni smisel dneva ter plus in minus hkrati. da smo prišli k sebi, sva z zjutraj z nanovo prerojenim jezusom odšla na rolanje. in ugotovila, da na planinskem polju nekaj smrdi. ko kdo ugotovi, kaj je to, naj sporoči in pove, ali je zdravju škodljivo. in ne, ni gnoj, ker tisto smrdi res nenaravno.
zvečer sem brala knjigo, za kar sem si iskreno hvaležna, saj sem se v ponedeljek končno zbudila človeku podobna. ponedeljek pa je že snov za drugi post.

p.s.: te abstraktne fotke predstavljajo naravo, ki jo gledam skozi okno. v resnici nisem romantičen tip človeka, ma to se mi je dopadlo =)