sphericube, prvič.

omenila sem že našo vikendaško odpravo v bližnjo nam postojno. misija: sphericube. vozil je logaški gostitelj luko, na zadnjih sedežih reglindis je sedel jezus. vzdušje je bilo prav prešerno, zares nenavadno za tisti zmatran petkov večer. v mladinskem centru nas je presenetila na eni strani družba iz domačih logov, na drugi pa prazen prostor v pod/na/ob/okoli/zaodrju. sicer se je pri šanku kar trlo čudnih in malo manj čudnih ljudi, a nisem uspela stuhtati, kdo sodi na oder in kdo podenj. kajti na koncert sem odšla samo zato, da se mi nekaj zgodi v življenju, res, ta bend sem slišala zgolj enkrat in ni mi bil preveč všeč. tako tudi nisem mogla vedeti, kako izgleda in koliko (v ljudeh) ga je. naročili smo pivce in se pogumno pognali v malo dvoranico. spregovorila sem nekaj besed s soobčani, nato pa se je na odru pojavila predskupina. ŠKM (štefan kovač marko) banda. komadi so bili v osnovi dobro zamišljeni, samo kaj ko nad osnovo ni bilo ničesar ...

čeprav nefen, sem z upanjem zrla v prihodnost in čakala na sphericube. presenetili so z uigranostjo, talentom, lepoto in nadgradnjo idej, kar je prejšnjemu bendu manjkalo.

manuel & andrej.

bolečine v križu, učinki piva in tudi umirjena (morda zamorjena glasba) so botrovali dejstvu, da sem na wc gredočim ljudem kradla stole in si jih podstavljala pod rit ter se naslanjala na steno.

v elementu.

zaspanosti navkljub sem šla spat s pozitivnimi ocenami dogodka. ker je bilo fino.

na tleh pa najdem neki sladkega.

aja, po koncertu smo spregovorili nekaj besed z bobnarjem. fantje so iz prekmurja, zato mi je moral jezus sproti prevajati njegove kratke odgovore. zastonj smo dobili eno navadno in eno koncertno značko, tisti bolj borbene narave pa tudi kitaristovo trzalico. po pohvalah in poslavljanju smo jo odkurili domov, v toplo posteljo.
na poti je padla ideja, da gremo naslednjega dne še na koncert v cerkno, pa sem se tej ideji odpovedala, ker se mi ni dalo poslušati še enkrat istega koncerta.