vogelgrippe on tour.

to je pisalo na majčkah, ki jih je imel stefan raab razobešene po studiu v svoji oddaji. takrat se mi je zdelo smešno, zdaj, ko ga z gripo hengava že kakšen teden, pa je stvar malo drugačna. na srečo se je mene prijela navadna, človeška različica.

hja, kaj naj rečem. bilo je hudo. tako hudo, da sem se šele po 5 dneh sprehodila tud v kletne prostore naše hiše, kjer imamo računalnik in mraz. najbrž to ni zdravo, ampak danes sem polna navdiha, zato moram pokurit tole pisateljsko energijo.
pri temperaturi od 38,5 do 39 človek ne more kaj dosti početi; pri branju se ti oči ne premikajo skladno z mislimi, tv je enkrat prepotiho, drugič prenaglas, glasba, ki jo poslušam, pa je posneta skupaj z bobni, tako da sem ji lahko prisluhnila samo ob bolj slavnostnih trenutkih. poleg teh umskih spretnosti seveda ostanejo še fizične, katerim pa sem se pametno ognila, ker sem ponavadi komajda stala na nogah in gledala naravnost.
sem pa imela zato več kot dovolj časa za razmišljanje. v bistvu preveč. ukvarjala sem se namreč z vprašanji, kot so: kako naredijo naftno ploščad sredi oceana? kako smešna beseda je regrat. kje v nosu nastaja sluz (smrkelj) in zakaj je ne zmanjka? zakaj nekateri radi seksajo v morju? kako je ime finskemu košarkašu, ki igra pri olimpiji? po kakšnem ključu tam izbirajo imena? (kajti do zdaj nista imela niti dva finca enakih imen, pa sem jih slišala že precej). no takole. če bi morala vsak dan razmišljati o tako pomembnih rečeh, bi pregorela.
zato sem se seveda morala vprašati še naprej: kaj pa ljudje, ki opravljajo dolgočasne poklice in morajo cele dneve takole razmišljati? v mislih imam na primer šoferje tovornjakov, delavce za tekočim trakom, naše smučarje in uslužbenke v naši knjižnici. prav gotovo jim ni lahko ...
zdaj pa na čaj in nazaj pod kovter.