I can die now happily ever after.

končno se je zgodilo težko pričakovano srečanje godb.
v tem tednu je bilo toliko zanimivih, zabavnih in poučnih trenutkov, toliko novih ljudi in tolik starih znova, da je to težko zbasat v en bogi post. zato bom kratka in bom pomembnejše mejnike tega tedna raje strnila v naslednjo pošiljko =)
skratka. po dveh vajah z neznanim orkestrom smo se cati, choko in jaz včeraj z dirigentom (ki je tudi našega jezera list) podali novim zmagam naproti. v občini videm-dobrepolje (besedna zveza je na silo skovana, ker ne znam sklanjati "videm-dobrepolje") imajo noro hud kulturni dom. tam se je torej odvijalo to velesrečanje. bilo je prav fino. sicer smo bili na vrsti šele predpredzadnji in smo se načakali, ampak na srečo smo se zaposlili s kofetkanjem, opazovanjem substitutov in razmišljanjem, od kje so nam znani ter s pisanjem mailov prijateljem. heh. ljudi je bilo miljon, cvička tudi, po špilu je bila veselica, ampak mi, nedolenjci z udeležbo nismo bili zadovoljni, zato smo jo odkurili proti ljubljani. natančneje v btc. natančneje v old scottish pub. luškan ambient, ravno prav glasna muzika, neprezakajenost in odlična družba. res, večer smo prav lepo zaključili in doma sem bila že dovolj zgodaj, da zdaj, ob 9h nisem čist skurjena.
nadejam se še mnogo takšnih dogodkov. dolenjce pa pozivam, naj bodo bolj naklonjeni notranjskim študentom, ki jim pridejo pomagat ... dolenjska očitno vseeno ni takšna žur-dežela, kot sem si upala upati.