fever to tell.

bolj ko prebiram bloge ostalih sozemljanov, bolj se mi zdi, da blog v bistvu ni nek novodobni dnevnik, kamor ljudje pišejo, če so shujšali ali kolikokrat so se dali dol, ampak v glavnem en zbornik lastnih mnenj o aktualnih temah. sicer tudi jaz ne pišem o luninih menah in seksualnem življenju (bohnedej), je pa tale moj blog precej osebna zadeva.
zato bom na tem mestu povedala, kaj me matra. ker mi noben ne verjame, da me ne matra.
že ene dva, tri mesece mi traja eno tako mirno, bi se reklo zatišno obdobje. opazujem svoje življenje. o svojih čustvih in tudi na splošno o stvareh, ki mi pomenijo preveč, povem bolj malo, razmišljam pa zelo veliko. in v tem obdobju sem se pač umirila. večino časa sem delala pri zdaj že bivšem delodajalcu. ko nisem delala, sem šla na kakšno vajo ali pa sem brenkala in pihala doma. prebrala sem mnogo knjig, zloudala sem si mnogo nove muzike, zbližala sem se z materjo itd. vmes sem še malo brkljala z diplomo, sicer pokazat nimam kaj, ampak vsaj vem, kje sem in kam grem. so tudi stvari, ki jih v tem času nisem počela. manj hodim ven na razne pijačke, posredno manj zapravim in spijem mnogo manj alkohola, kadim sploh ne več in zelo redko grem skozi dan neprespana.
v bistvu mi to strašno ugaja. ker kadarkoli grem ven med ljudi, me razočarajo. drugače je, če se dobiš s kolegico ali družbo treh pozitivnih ljudi na kavici in se hecaš. ne maram pa več hodit ven ob sobotah v zakajene lokale, polne 16-letnic s prevelikimi joški in ostalimi gosti, ki se ga grejo tja samo nažgat. včasih sem tudi jaz to počela (no, tisto z velikimi joški pozabimo), ampak mislim, da sem za to zdaj prestara. oziroma, bom raje rekla, da je tak čas, da se mi tega ne da početi.
imejte se radi, imejte me radi, pa boste razumeli, o čem sem govorila.