linhartova dvorana. 13. vrsta, 4. sedež ...

... je bilo mesto kjer sem preživela včerajšnji večer.

ušeska mi je božala nežno-groba, tiho-glasna, zabavno-ganljiva glasba zasedbe gal in galeristi. vsi, ki vas ni bilo tam, vam je lahko žal; zame je bil to eden boljših koncertov, kar sem jih doživela. plus točke dajem še za dejstvo, da so godli naši, slovenski fantje.
fuu, kje naj začnem z občutki. podobno je bilo takrat na musih, samo da je takrat nekaj manjkalo. še nisem ugotovila, kaj. takrat sem napisala pesnitev v "nemščini", zdaj je pa ne bom, ker mi slovenščina ni pogodu =) skratka, poleg vrhunskih glasbenikov, zanimivih skladb že samih po sebi in izvedbe, je bila v zraku neka domačnost, ki je na dunaju nisem čutila. in ne, ni zaradi dejstva, da sem bila v drugi državi ... kriva je bila karizma nastopajočih. ne bo narobe, če rečem kar nastopajočega. klavir, trobenta, kitara, glas ... ni je stvari, ki je gal gjurin ne bi obvladal.
že eden znanih slovenskih glasbenikov je ravno usodnega 8. decembra rekel: "ko se ti dvignejo dlake, ko ti srce bije hitreje in ko pozabiš zapret usta, vidiš, da je to to." in oprosti mi, g. gombač, če te na tem mestu malček skopiram in poleg tega dodam, da se je utrnila tudi kakšna solzica (predvsem med res ganljivim nastopom gala in severe gjurin), ampak z besedami ne znam opisati teh obtučkov.
res. vsi, ki ste stali na odru, svaka vam čast, evo me, ploskam z ušesi. kar pogumno naprej! pokažite, da premoremo slovenci še kaj dosti boljšega od "digi dagi" in "hop, marinka". vaš album bo v ponedeljek zagotovo na moji polički.
in še komentar k naslovu: na 4. sedežu v 13. vrsti v linhartovi dvorani cankarjevega doma sem sedela že tretjič zapovrstjo. lani sem si s tega sedeža ogledala dva filma na liffu (dokazi so nalimani na podlogi na pisalni mizi) ... takrat sem pred dvorano srečala prijateljico, ki sem jo srečala tudi včeraj na istem mestu, ker si je šla ogledat isti koncert ... in nazadnje sva se videli 15. novembra lani ... in takrat sva si rekli, da zdaj pa že res morava na kavo ... in ravno dan pred koncertom sem ji poslala sms, da zdaj pa že res morava na kavo ... če je tole vse skupaj malo skeri, ne vem, vem pa, da je bil to več kot očiten znak, da se moram malo bolj potrudit v smeri prijateljev, ki sem jih zadnje čase preveč zapostavljala.
naj vam glasba svetli deževne dni, ki prihajajo. ne bo narobe.