I've got soul but I'm not a soldier.

spet pokoncertni vtisi. tokrat mi je večer krajšala mia žnidarič in njeni fantje. najprej sem še razmišljala, če naj sploh kam grem, ker sem bila utrujena od sprehoda, še vedno z glavobolom in eno neprebrano knjigo, ki jo moram kmalu vrniti. pa sem se vseeno odpravila v center občine. ker kdaj bom pa naslednjič imela priliko prisluhniti mii žnidarič in njenim fantom? no, prilika bo, ampak meni se sigurno ne bo dalo vohljat po kakšnih jazzerskih ljubljanskih pajzlih. ali filharmoniji. odvisno, kam pač seže ugled gospe mie.
ugled gospe mie seže kar daleč, si upam reči po včerajšnjem večeru. prvič po dolgem času sem bila na kulturnem dogodku sama, brez matere ali kogarkoli drugega, ki te pač zna ovirati pri doživljenju dogajanja na odru. tokrat me tudi drugi ljudje niso preveč motili. s seboj sem namreč vzela čepke, kar si obljubim po vsakem preglasnem koncertu. maajka. ko daš čepke v ušesa, svet kar izgine in vse, kar obstaja je muzika. še nosa si nisem upala obrisat, ker sem mislila, da me vsi slišijo, tako tiho je bilo z zamašenimi ušesi. po tretjem komadu sem jih testno vzela ven, da preverim, če je godba res tako glasna. in jih nisem tlačila nazaj noter, ker je bila jakost ravno pravšnja.
a bom povedala kaj o koncertu? hm. mia je simpatična gospa. med komadi je sproščeno komunicirala s publiko in svojimi fanti. všeč mi je bila kot človek in kot umetnica. super interpretacija, odličen glas in to. steve klink je pianist, za katerega, tako, od oka, kot amater, ne bi rekla, da je kakšen poseben akrobat, zna pa iz tipk izvabit prav prijetne melodije in poln zvok, torej poslušljivo harmonijo, na kar sem pri vsej muziki posebno pozorna. z ženko sta se odlično ujela, zares se mi je dopadla zvočnost pesmi. sodelovali so še basist nikola matošić, o katerem ne bi govorila, ker se na kontrabas(ist)e ne spoznam. potem sta bila tu še trobentač david jarh, ki mi je končno dokazal, da se na trobento lahko igra piano, ter tenor saksofonist tadej tomšič. ta me je posebno očaral. opazila sem namreč, da grem bolj z veseljem vadit, če vidim dobrega saksofonista v akciji. tale je bil dober, igral je kot za zastavo in ko se bom naslednjič oddaljila od saxa za 2 tedna, moram samo prisluhniti in po možnosti pogledati kakšen jazz bend (s saksofonistom) in voila!
toliko za danes iz mojega reportažnega fotelja. želim vam toplo župco in vitaminov polno solato.