en pivski post.

oh, jaz nedolžno, od ničesar pokvarjeno bitje!
zakaj mi je alkohol tako naklonjen? oziroma mi ni? oziroma?
da, pravilni odgovor iz prejšnjega posta sem jaz. slepa kura. centi. nealkoholik of the year. bedno.
kot da še nikoli v življenju po prepiti noči nisem rekla "nikoli več!", kot da je biti vinjen tako kul, kot da je po treh urah spanja tako prijetno voziti v nalivu ...
ne ne, luna v levu sama po sebi ni dovoljšnja garancija za kvalitetno zabavo, treba je še nekaj spit. one beer leeds to another in pri treh smo že vsi prijatelji, pot do wc-ja je pač nujno zlo in se tja lahko sprehodimo večkrat, kot je potrebno, ne zanima nas, kako vinjena je šele oseba, ki nas bo peljala domov in celo straniščni školjki, ali pa še posebno njej, bi obljubili večno zvestobo.
ob počasnem praznenju lokala moramo vsakemu, ki odide, izreči posebno zahvalo, ker je prišel in mu povedati, kako zelo se veselimo ponovnega srečanja z njim. če kdo kljub pozni uri v lokal vstopi, mimo nas ne sme neopažen. ko zapuščamo lokal, se je treba od vseh posloviti, posebno od tistih, ki jih sploh ne poznamo in po možnosti v slovo razbiti še kakšen kozarec.
naslednjega dne sem se lahko vso pot do vikenda na dolenjskem zgražala nad samo seboj in si prepevala pesmi blurov, pulpov in kaiser chiefsov, da se nisem počutila kot zadnji luzer na svetu. odpovedala sem se tudi vsej hrani, ki ima več kalorij kot voda in prespala popoldne.
priložnostno se opravičujem dodiju, coprnci, mitchotu in vsem, ki se jih ne spomnim ...
... in to po treh pivih! naslednjič rade volje vozim.