saving private Centi.

popočitniški delovni tedni so za en klinc. posebno če si bil že pred počitnicami odsoten. morda je to razlog, da je ta teden še prav posebno naporen ...
kdo bi si mislil, da ti 6-letni otroci lahko požrejo toliko živcev? že odkar so me prestavili v 1. razred, si želim nazaj v 2. pa ne zaradi učiteljske ekipe, ampak zaradi majhnih nedolžnih (aham) mulcev. zdi se mi, da se je v 2. razredu dalo ukrotiti tudi največje gavnarje. čeprav sem se prva dva tedna samo drla, da sem jih navadila na svoj red ... ampak se je splačalo. tukaj se kakšnih posebnih vojaških prijemov nisem šla, ker naj bi zgolj "začasno nadomeščala sodelavko". ta začasnost traja že 5 tednov in mi je zelo žal, da jih nisem na začetku prijela bolj na trdo.
morda bi bile stvari kar normalne, če ne bi bilo dveh ali treh posameznikov, ki ne razumejo, da niso sami na svetu.
v družbi dokaj pridnih, zabavnih, prijaznih in nasploh kul otrok se mi je znašel en fant, ki ga boli đoko za pravila in obče vrednote. ko se on sprehodi po razredu, ga ni otroka, ki ga ne bi mimogrede malo udaril, mu vzel kock, ga spotaknil, podrl figuric pri igrici itd. človek mu ne more absolutno nič, ker ga ne gane prav nobena stvar.
družbo mu rada dela deklica, ki naredi vse kontra, kot ji rečeš. "t., ne s kulijem po roki!" roko je imela pobarvano, ne porisano. "t., nehi divjat po razredu, boš prletela v mizo!" še rajš. pa še koga bo sprovocirala, da jo bo začel lovit. "a boš izrezala rožice?" t.: "ne, js bom lepla, dej mi lepilo!" in ga izpuli iz rok nič hudega sluteči sošolki.
najhujši primer pa je najmanjši fantek v razredu, ki si nekaj zapiči v glavo in tako mora biti. pri igrah mora vedno zmagati, pri kosilu mora biti vedno prvi. nikoli se ne bi igral igre, ki se je trenutno ne igra nihče drug, vedno se zapiči v nekaj, kar bo najtežje dobil, ampak bo na koncu dobil. čeprav ne maram otrok soditi po družinah, iz katerih prihajajo, mi ni jasno, kako to funkcionira pri njih doma; ima namreč še sestrico in bratca.
poleg tega me skrbi komunikacija teh (in še nekaterih) otrok. sem toleranten človek. poskušam razumeti. in razumem, da so prvarčki še taki, "necivilizirani", da ne vikajo in radi pozabljajo čudežne besede hvala, prosim in oprosti. doživim pa živčni zlom, če me otrok brca, je zadirčen in se sploh obnaša, kot da sva na istem. sori, ampak sama sem zagovornica tega, da se morajo otroci zgodaj naučiti enega reda, da vejo, kje so meje in da se zavedajo, da so na svetu različni ljudje, do katerih imamo različne odnose. popolnoma logično je, da sem v razredu jaz tista, ki postavlja pravila in sem proti novodobnim foram v stilu "učitelj/starš je tvoj prijatelj". spoštujem vsakega človeka posebej in sem do njega prijazna in ustrežljiva. se pa vse to neha, ko človek, tudi če je mlajši od 7 let, prestopi vse meje normalne komunikacije.
soblogaše pozivam k zapisu mnenja, (bodoče) starše pa prosim: začnite vzgajat svoje otroke. to je konec koncev tudi vaše poslanstvo.