ponedeljek.

dan se je začel z živčnimi kretnjami matere, ki je že navsezgodaj začela pripravljati popolno družinsko pojedino v slavo očeta. hkrati smo tudi praznovali neslovo od istega osebka.
no, kdor ne pozna moje matere, ne more vedeti, da zna biti res sitna oseba, posebno ko stremi k popolnosti, kar se rado pokaže v kakšnih družinskih praznovanjih. takrat ni dobro biti v njeni bližini, saj bo brž našla kakšno delo in te napizdila za vsako majhno stvar, ki ne rata. tapametni del njenega potomstva se modro poskrije v svoje sobe, jaz, hči s srcem pa ji vedno pomagam in prenašam te muke. a trpljenje nikoli ne traja dolgo, ker gostje vedno pridejo prej kot je vse pospravljeno. gostje so žlahta po njeni strani, zato je razumljivo, da so točni. takrat se začne slavje. aperitiv, hrana hrana in še hrane in še malo vina in potem še kava in slatkiši. po dolgih letih družinskih slavij zdaj z jezusom pomivava posodo kot bi mignil in se odfurava do planinskega polje (ki ne smrdi več), da prerolava tistih 59 kilometrov.
popoldne naju je obiskal naš logaški gostitelj, sin, brat, koncertni kompanjon in soblogaš ter strastni ljubitelj črtastih majic, luko. po tehtnem premisleku smo jo odkurili na cerkniško jezero. razlog je bil, da je v naših koncih sonce že zašlo, tam na polju pa verjetno še sije. no, tako smo se sprehodili prav do jezera, ga celo pošlatali, se obmetavali s trsjem, gledali taljane in se čudili novim športnim rekvizitom - zelo modernemu zmaju in zelo zelo modernemu bumerangu (ki je prirejen tako, da se ne vrne na isto mesto). kaj več si lahko preberete v dvodelni reportaži zabartmaja, jaz pa prilagam fotke, kot sem obljubila.
sicer pa ... vreme je še vedno odlično. kaj počnem za računalnikom?

precej hrane, rastlinje in daljinec

sveta trojica na obali jezera

jezušček

luko telovadi, v ozadju starec in morje
(in otrok in zmaj)

luko in jaz se izobražujeva

tle maš!