s takšnim tempom bom šla mrtva pred oltar.

še pomnite, tovariši, kako sem se pred tremi meseci hvalisala, da jaz skoraj nikoli ne zbolim? ja, s tisto gripo sem podrla vse osebne rekorde poležavanja v postelji zaradi bolezni. toplomer, lekadol in čaj z limono so mi bili pred tem španska vas.
a primerilo se je, da sem spet obležala. tokrat nič hujšega, le grlo-, ušeso- in glavobol, pa malo vročine. danes, drugi dan moje bolniške odsotnosti, sem se lahko že prosto premikala, skuhala kosilo, oprala dva pralna stroja cunj in ... ja. to je to za ta dnar.
na svojo veliko žalost pa sem bila prešvoh, da bi se udeležila najpomembnejšega glasbenega dogodka tega časa: 20. obletnice glasbene šole grosuplje. jap. z utripanjem v glavi in polnimi usti sline pač ne morem pihati v saks.
oh, budala jaz, zakaj sem pila mrzlo pivo in bila pri 25 stopinjah brez spodnje majice? na toliko vaj sem se odpeljala z unca v grosuplje (244 km!). še na pripravah sem bila, od koder sem res veliko odnesla. na ta koncert sem pripravljena kot mačka okrog vrele kaše. in potem zbolim. nikomur ne bom pokazala, kako lepo znam zaigrat tistih dvesto komadov, nič ne bo z alkoholom, nobenega druženja, ki sem ga po parih mesecih že krvavo potrebna ...
»življenje ni potica,« je rekel mitch. zboleti mi pa tudi ni treba ravno na pomembne praznike ...