če živiš u planin' al dalin' ...

... l'bizn te butne, če češ al pa ne.
bila sta sanjski par. vsi smo se jima klanjali, ker sta dajala vtis, da jima gre vse gladko. kaj takega res ne vidiš vsak dan ...
dokazala sta, da ni nič večno. lani sta se končno razšla. ali sta ves čas dajala napačen vtis ali pa se jima je nenadoma stemnilo in nista več videla potke. ali našla kompasa. nekaj mesecev sta vsak zase razočarano tavala po svetu, se delala, da je vse v redu, ampak smo vsi videli, da sta eden brez drugega samo polovička sebe.
ko sta videla, da poti nazaj ni več, sta začela rasti vsak v svojo smer. on je počel neumnosti in se hecal s puncami, ona je vse skupaj pustila za sabo in se posvetila novemu življenju – faksu in dobrotam prestolnice.
kot strela z jasnega pa je udarila strela z jasnega.
on je oznanil veselo vest, da je znova zaljubljen. ljudje so bili malo začudeni, jaz razočarana, če ne kar ogorčena, mitch je rekel: »že mora bit tako.«
ni minil niti mesec, ko je tudi ona oznanila veselo vest. zdaj lebdi nekje pol metra nad tlemi in življenje ima spet smisel.
na oba, se pravi, na vse štiri, sem ponosna. na koncu se med sabo najdejo vsi ta pravi puzzli. tako mora bit. vse se zgodi z razlogom.
tudi jaz sem samska z razlogom. bom še malo počakala.
končala sem. vesna godina.