o spletnem dnevniku.

ob srkanju piva se mi žena upa pokritizirat blog, rekši, da je preveč strnjen. oziroma da ga je preveč.
priznam, včasih se malo preveč razpišem o stvareh, ki nikogar nič ne brigajo, ampak mogoče bom to brala čez eno leto in pol in se smejala hecom, ki smo jih zganjali, ko smo bili še mladi. in takrat se mi bo zdelo, da sem napisala še premalo.
vseeno sem hotela v veveričji domek pripet še kakšno fotko, da bo stvar bolj živahna na pogled in bolj privlačna za tiste, ki ne marajo brati dolgovezenja o enem navadnem vikendu na morju. tako sem profesorja mitcha pocukala za rokav in ga poprosila za kakšno fotko ali dve. ampak, glej ga zlomka, mitch se je neznanokje nenadejano otresel fotoaparata, tako da dokaznega gradiva, ki bi pričalo o dogodivščinah na slovenski obali, žal ni.
v prihodnje bom sama pofotkala kakšno zaminivost, da moji posti ne bodo več tako dolgočasni. morebitne kritike pa so še vedno dobrodošle.