bek tu rieliti.

z drugega tabora se spet vračam v resnično življenje, polno elektronike, čistih ljudi, tople vode, diplomske naloge in urnikov. po eni strani sem zadovoljna, da se lahko oblečem v dišeče cunje in jem takrat, ko sem lačna, ne takrat ko mi skuhajo, pa da se lahko umijem, ne da zraven zmrznem ter da se lahko ob ležišču obrnem in brez težav najdem, kaj bom oblekla. ampak prihod domov ima eno glavno slabost: butne te na trda tla in zaveš se, da življenje ni visenje v mreži med dvemi drevesi. in da moraš v enem dnevu postoriti stokrat več kot samo iti v kočevje po hrano za taboreče. poleg tega imamo v resničnem življenju ure in treba je iti spat ob določenem času, da lahko naslednjega dne funkcioniraš. to mi še ne gre najbolje. da ne omenjam, da me čaka še precej dela z diplomsko. v bistvu sem ful pridna, ker kar naprej nekaj počnem. če septembra diplomiram, sem car. in mami bo dala za mašo. je rekla.

zdaj je pa treba napisat kakšen odstavek o taboru. za spominsko knjigo. škoda, da nimam fotk.