podaljšajmo dan na 32 ur.

trnfest je vsako leto obvezna destinacija takoj po taboru. po možnosti še isti dan. vsako leto na isti dan obvezno dežuje. in vsako leto obvezno nimam nič od trnfesta. ponavadi obupam nad ljubljansko družbo in čim prej odhitim nazaj na notranjsko, da s taborniki še kaj spijemo.

letos sem pa kar ostala. o programu sicer nimam pojma, ker sem en bend zamudila, na impro ligo se mi pa ni dalo gužvat. sem se pa v zameno še malo družila s teo, nejcem in milošem. in spoznala nov folk. in oči so se mi zapirale. in nič se mi ni dalo. in čakala sem dogodek v mestu trnovo. tik pred smrtjo sem zaprosila za zadnji kebab.

in smo šli na miklošičevo. medtem ko sem se basala s kebabom in lovila zelenjavo, ki je padala vsepovsod, je miloš šimfal nejca, ki je takrat z burekarjem razpravljal o pomenu besede burek. svašta.

po vrnitvi v glavni štab (pred kuda), so nas varnostniki vrgli ven. itak.

v pomanjkanju akcije smo se spontano odločili, da gremo v ribjek. ker je bil miloš softič in ni hotel priti domov prepozno, je padla druga ideja – da gremo na morje. nope, predaleč. (sploh ni). ko je milošu poblisknila posledja rešitev (zbilje), sva bila z vodebom že preveč zaspana za akcijo. na 3 4 zdaj smo se zelooo počaaaasi odpravili proti domu. zelooooo počaaaaasi.

spat sem šla tako pozno, da sem vmes še razmišljala, če naj sploh grem spat, ker bo itak zdej spet dan. ampak sem vseeno zadremala za 4 ure.

včeraj smo nadaljevali. jezus je bil nenavadno družaben in se je z obiski ukvarjal bolj kot jaz in bolj kot ponavadi. celo pil je pivo. ampak smo hitro prešaltali na živahnejše napitke. pekli smo palačinke, se poglabljali v horoskop in se šli ugani kdo sem.

zdaj sem v kuhinji, čakajoč obisk, da mu naredim zajtrk.