ich bin jung und brauche das Geld.

študentje smo prav posebna rasa.
če slučajno zaslužimo denar, ne izgubljamo dosti časa in ga po hitrem postopku zapravimo. ko je denarnica polna, ne razmišljamo kaj dosti o dejstvih, kot so bencin, ko bo tank prazen, bunda, ker bo zima, račun za telefon, ki bo prispel čez en teden ... ne, ne. pomembneje je iti na pir in častit 6 rund, ker zdej pač imamo keš, treba je gledat ful neumnih filmov, ker zdaj si to lahko privoščimo, celo kupimo si bone za najdražjo študentsko hrano, čeprav imamo doma zastonj kruh in pašteto.
ampak na srečo so tu delodajalci, ki mislijo na nas in naša varčevalna nagnjenja. denar raje zadržujejo pri sebi, da se mi, sroteki, ne bi prenaglili in ga zapravljali za neumnosti. super. hvala.
ampak, dragi delodajalec. tudi jaz naletim na prazen tank, mrzle zimske dni in račun za telefon. prosim, daj mi moj denar.

Vielleicht ist das der Anfang? Vielleicht ist das das Ende?

kako je težko v življenju prešaltat. s česrkoli na karkoli. posebno, če si lenuhar, pa si najdeš nov đob. še težje je, če iz prezaposlenosti spet padeš na kavč pred teve z jogurtom v roki.
moja desna roka, moja tretjina možganov, moj vir dohodka in stalni opomnik, da sem še vedno samska, moj delodajalec, se je odločil, da je bolje, če zadevo zaključimo.
prevečkrat sva se že usedla k čaju, se pogovorila o pričakovanjih, prevečkrat sem mu že povedala, da nimam časa, prevečkrat mi je rekel, naj si dobim fanta, premalo sem zaslužila. vedno težje je bilo reči, da stvar ne pelje nikamor, dokler ni tega predlagal kar sam od sebe, tako, iz obupa ali zaradi občutka zmage.
tako, zdaj je vsega konec. upam, da bom vseeno našla moč, ideje in energijo, da napišem še kakšen post.

waiting on the world to change.

takole je. mnogo je časa preteklo, odkar sem zadnjič pisala o svojem življenju, mislih, bodočih možovih in delodajalcu. precej ljudi me je v zadnjem času opomnilo, da ni nič od mene.
res sem vmes zapustila delodajalca, razlogov tokrat ne bom omenjala. nisem si pa mislila, da me bo gospod tako pogrešal, da ne bo povabil nazaj na delovno mesto. da, to se je zgodilo in tako sem zopet prišla do inspiracije, kot se je izrazil znanec, ki rad je joto.
tako bom zdaj povedala:
- da sem vesela, da se dogaja filmski ffestival in da bi rada na steno svoje sobe obesila f, ki visi v cankarjevem domu nad red carpetom,
- da si ogledujem (lepe) fante, a me žal puščajo otopelo kot sam vrag,
- da sem zrasla na področju poslušanja glasbe in z angleških garažnih bendov prešaltala na ameriške izvajalce tipa john mayer in james morrison (ki ni anglež, je pa nad garažo),
- da sem prvič finančno poskrbela za dušana (moj avto je to. imam ga rada) in kupila dve novi zimski gumi (ostali dve sta bili še v redu),
- da sem začela s pisanjem diplomske naloge. moja obsedenost s skandinavijo se pokaže tudi pri izbiri teme; poglabljala se bom v sodobno švedsko slikanico,
- da sem si našla neskrivni, a vseeno omembe vredni kotiček za razmišljanje. na jezeru. na mostu. res je lepo tam, idealno za jest kefir s korflejksi,
- da me horoskop še vedno jebe v glavo.
na kratko z unško-rakovške uvale. jutri se bo na delu prav gotovo našla kakšna posta vredna tema. do takrat vam želim sladke sanje,
teta hrusti*