zate bi odklonil vabilo v valhallo.

za trenutek naj odloži alkohol in prisluhne čestitki draga sestra, hči, sošolka, prijateljica in žena tajda. tajda. ostani še naprej moja žena. lahko si najdeš tudi fanta. lahko narediš vse izpite za 3. letnik. lahko nimaš zdravstvenih težav. lahko ješ, kolikor hočeš. lahko imaš vedno polno denarnico. lahko greš z mano na koncert od ansambla matevž in bratranci. lahko z mano obožuješ postavne švedske mladce. lahko jih primeš za rit. lahko tudi ne. nikoli pa ne bit nesrečna. pošiljam ti eno gajbo poljupčkov z notranjske.

in čakam in čakam in krave mukajo.

novice iz naše vasice:
1. nisem več gluha! juhuhu! trajalo je dobra dva tedna. zdej se lahko mirno posvetim glasbi in čepkom v obeh ušesih.
2. moj delodajalec je car.
3. moj delodajalec kupuje nepremičnino. zanima se za hišo v neposredni bližini mojega doma.
4. moj delodajalec je šel v skrajnosti: najprej naju je dopoldne s sestro pustil čisto same v ateljeju, kar je čudno, ker je ponavadi nezaupljiv. očitno zgledava taki ovci, da nama je pač vredno zaupat. drugo pa je, da me je popoldne povabil v tiskarno, kjer je bilo treba naložit in nato v ateljeju razložit kupe papirjev. kdor me pozna, dobro ve, da kakšnih vrhunskih fizičnih naporov nisem zmožna. on ne sodi med tiste, ki me poznajo, očitno. ali je pa hotel, da mi zrastejo mišice. to mu bom štela v plus.
5. cel svet se vrti okoli pravega moškega. oziroma okoli teme "iščemo pravega moškega". sama tu pa tam pozabim, da se išče mr. perfect, zato me nato spomnijo starši, delodajalec in ljudje, ki se imajo za moje prijatelje. vse skupaj je že rahlo pretirano, zato pozdravljam vse, ki me poznajo in jih prosim, naj mi te teme ne omenjajo več.
6. ne, nisem gej.
7. piškoti so bli pa dobri.

du är härlig. det är riktigt.

mineva že drugi dan, ko mi družbe ne dela delodajalec. to je res hudo. pogrešam moška opravila, občutek nelakote, jamieja colluma, ki nam dela družbo, pogovore o potencialnih medvedih in čepke v ušesih.
je pa dan lahko zanimiv, tudi če vsega tega ni.
moj gluh sluh se je že tretjič čekiral pri ljudeh, ki so najmanj 6 let študirali za to, da ti povejo, a boš za vedno gluh al sam še en cajt... in ko ne znajo povedat, te pošljejo na metelkovo.
o, metelkova, kraj nesrečnega imena. kjer avtohiša mojega stoji očeta. da'b heroina žeja me iz tvojga sveta speljala ne bila goljfiva kača. kjer je več narkomanov kot resnih bolnikov. kjer ni prostega parkirnega mesta. kjer discman izbira samo čudne komade. in kjer se sreča stare znance.
sem za ljubljano. ljubljano vseh.

down in the past where my đusvodka will last

kdor redno bere moje poste, dobro ve, da pišem samo še o delodajalcu. torej najbrž lahko sklepate, da razen njega in članov svoje družine v moj socialni prostor vstopa res malo ljudi.
včeraj pa sem od zelo dobre prijateljice dobila zelo ganljivo e-sporočilo, ki me je pripravilo do tega, da sem odprla oči in dvignila rit ter se odpravila novim zmagam naproti. bil je večer. torej mi je na poti pomagal alkohol.
te dekline, ki mi je pisala, nisem videla že... oh, ne vem, dolgo je že tega, sigurno že en mesec. nanjo sem zelo navezana, čeprav tega morda ne kažem velikokrat. je pa eden izmed treh ali štirih ljudi, ki bi jim poklonila čas in naredila uslugo, četudi bi od mene terjala precej energije. tega ponavadi ne počnem, ker nas je ta svet naučil, da najprej poskrbi za svojo rit, šele potem pomagaj drugim. pa tudi zato, ker sem znana po DEFICITU (ja tajda) energije.
obstajajo ljudje, ki jih ni treba videt in slišat vsak dan, pa veš, da še vedno so in vedno bojo. samo sms je treba poslat al pa poklicat.
katra, ti si moja.

če bi le imela penis.

ko brez miru okrog divjam... se slejkoprejko ustavim pri delodajalcu. danes sem imela 10 ur časa, da sem pošteno premislila, kaj bom zapisala v večerni post. pa začnimo.
najprej moram malček potarnati glede mojega sluha: levo uho je še vedno mrtvo. zaradi mene lahko 6 zdravnikov reče, da imam vnet bobnič, ampak jaz še vedno trdim, da je počen.
no, moj sluh danes (spet) ni imel prav nobene zveze z izzivi na delu. delodajalec nam je že zjutraj podaril par čepkov, da smo si zamašili ušeske, in vsakega poslal k svoji mašini.
in smo začeli. najprej smo malo brusili, potem smo nekaj rezali, segrevali in uvijali bodoče podlage za jedkanice, potem pa še malo brusili in še malo brusili. ko rečem brusili, to pomeni vedno en drug način brušenja, z drugo mašino ali celo preparati, samo stali smo vedno na istem mestu. s sposobnostmi, ki sem se jih privadila danes, bi mirno lahko prekosila marsikaterega fanta, lahko bi bila večno samska in mi še vedno ne bi nič zamakalo in vse žarnice bi svetile, verjetno bi bila lahko tudi hišnik v vrtcu ali kakšnem bloku v velenju.
ob vsem tem sem se morala vprašati, kje so zdaj vsi pravi moški.
nekaj znancev je v pisarni (igrajo sudoku), drugi delajo na terenu. nekateri spijo, večina jih je na faksu.
in res me zanima, kdo od njih je danes prijel za kuhalnico, metlo ali likalnik in naredil kakšno dobro (žensko) delo.

ne čujem dobro!

hu. že cel dan spim na lovorikah. tud horoskopa še nisem prebrala ...
je bil pa zato včerajšnji dan mnogo bolj pisan.
ker štejem že 7. dan, odkar ne slišim na levo uho, sem se odpravila še na en pregled. zdravnica se je zadeve lotila resno, preudarno, z zaskrbljenim pogledom, ampak na koncu ugotovila, da "ni nič takega" in mi predpisala antibiotike. v redu. me veseli, da ni nič takega.
ko sem tako vesela vandrala po mestu proti železniški postaji (sicer sem s kmetov), sem na poti srečala svojo ljubezen. izmenjali sva nekaj besed, objemov in povabil na raznorazne dogodke in se odpravili vsaka v svojo smer. ona na faks. zame pa veste.
na poti domov sem zaspala, ker je bilo na vlaku tako toplo, ko pa sem prispela domov, sem se najedla ko pujsek, odspala eno uro in šla skuhat kosilo za druge tri petine družine. ho. vmes me je poklical delodajalec. nov odstavek!
povabil me je na "urico, dve asistiranja v ateljeju". okej, sem rekla. ni problem. sestra mi je zapakirala nekaj kosov nekaj vrst potice, katere je delodajalec strašen oboževalec, in odpeljala sem se delu naproti.
za začetek me je povprašal po vzrokih za mojo naglušnost. sam trdi, da je to zato, ker imam preveč časa in sem zato zbolela, ni pa izključeno, da na takšne probleme vpliva tudi moja vse bolj zaskrbljujoča samskost. kakorkoli že, ko sva obdelala vse teme v zvezi z mojo sestro, njenimi kuharskimi sposobnostmi in šarmom jamieja colluma, sva se lotila dela.
urica, dve asistence v ateljeju ne pomeni tisto, kar mislite. ne pomeni niti tega, kar sem si mislila jaz. to pomeni 4 ure napornega izrezovanja predhodno narisanih podlagic iz plastike. da. možgane sem imela sicer proste, roke so me pa kar pošteno bolele. med drugim sem v tistem času spesnila pesnitev v 6 verzih za bivšega sodelavca, naredila finančni plan za 4 leta vnaprej in sklenila, da se bom doma fino najedla.
naglušnost je vsekakor višek dogodkov, da ne rečem pojavov tega dne ... čar naglušnosti se gotovo skriva v dejstvu, da vsaj skozi eno uho nisem slišala brnenja žage. je pa res, da sem bila na koncu gluha še na drugo uho ...

wake me up when octember ends.

oh. ti deževni dnevi res niso kaj prida. človek si na trenutke kar zaželi, da bi ga delodajalec poklical in s šarmantnim glasom poprosil za pomoč pri delu. še posebno se te želje močno izrazijo, ko se človek doma že dva dni nažira in preigra že vseh 220 enih in istih komadov in je na koncu že tako obupan, da začne poslušat radio ognjišče ali pa si želi, da bi bil smreka. ali pa, da bi šel v službo.
taka stvar se je pripetila tudi meni. in na srečo so mi bile želje uslišane, kajti delodajalec je res poklical in nas zaposlil. seveda ne takoj. smo se morali doma še malo porediti in staro mamo odpeljati na vrt, kjer je s svetlobno hitrostjo prekopalagredicoinusejalačeseninoplelaceloplantažomotovilca, medtem ko sem jaz zgolj obrala maline. jeah! no, potem smo doma pojedli še ostanke od družinskega slavja, da smo bili v torek godni za delo.
to delo pa ni bilo tako enostavno, in če bi to vedela prej, po njem ne bi tako željno hrepenela. namreč. s pomočjo valjčka sem dva dni nanašala lepilo na kartonaste kvadrate. ali kvadratne kartončke. skratka. števec se nam je danes ustavil pri številki 1500, kar pomeni "solidno". delodajalec je bil vidno zadovoljen, ampak žal spet ne ve, kdaj bomo imeli čast priti k njemu. prosil nas je še za "dan, dva potrpljenja".
ni problema, bomo potrpeli. ko pa bomo morali spet prihiteti v atelje, nam naroči še šoferja. z mojo enkrat večjo desno roko namreč ne morem več prestavljat in obračat volana. so sorry.

myspace=no friends

po dolgem času se zopet oglašam iz svoje male kletne sobice. ker nekaj je novega, med drugim to, da mi je slušalka od diskmena tako poškodovala uho, da skoraj nič ne slišim.
najbolj nova novost iz prekrasne notranjske vasi pa je, da sem si (mi je. jezus.) uredila myspace profile, kar pomeni, da bom zdej skos na računalniku (kot da blog ni zadost) in ne bom več hodila iz hiše, razen če bo nujno treba.
ravno pred kratkim mi je prijatelj rekel, da sm se od nazadnje (pred enim letom) zelo spremenila. in sicer na slabše. in sicer, nisem več veselo dekletce, ki je z vsakim prijazno, preveč odkrito in vedno polno komplimentov. seveda, dragi prijatelj. morda si me prvič videl trezno.
sicer pa imaš prav. razočarana sem nad celim svetom. noben več me ne pokliče, da bi šli na pir. če me pa že, pa iz užaljenosti, ker tega ni naredil že prej, rečem ne.
tudi ta vikend ni blo nič drugače. ostala sem doma, poslušala muziko, brala knjigo in se hecala po myspacu, v nedeljo pa sem šla po dolgem času k maši.
naj še kdo reče, da sem se spremenila na slabše ...