down in the past where my đusvodka will last

kdor redno bere moje poste, dobro ve, da pišem samo še o delodajalcu. torej najbrž lahko sklepate, da razen njega in članov svoje družine v moj socialni prostor vstopa res malo ljudi.
včeraj pa sem od zelo dobre prijateljice dobila zelo ganljivo e-sporočilo, ki me je pripravilo do tega, da sem odprla oči in dvignila rit ter se odpravila novim zmagam naproti. bil je večer. torej mi je na poti pomagal alkohol.
te dekline, ki mi je pisala, nisem videla že... oh, ne vem, dolgo je že tega, sigurno že en mesec. nanjo sem zelo navezana, čeprav tega morda ne kažem velikokrat. je pa eden izmed treh ali štirih ljudi, ki bi jim poklonila čas in naredila uslugo, četudi bi od mene terjala precej energije. tega ponavadi ne počnem, ker nas je ta svet naučil, da najprej poskrbi za svojo rit, šele potem pomagaj drugim. pa tudi zato, ker sem znana po DEFICITU (ja tajda) energije.
obstajajo ljudje, ki jih ni treba videt in slišat vsak dan, pa veš, da še vedno so in vedno bojo. samo sms je treba poslat al pa poklicat.
katra, ti si moja.