delodajalec ni resen.

jas imam eno veliko težavo.
moj delodajalec ima tak način: ko njega ni (ker je kje drugje), mi delavčki sroteki ne mormo pridet delat, ker... zato moramo bit doma. men tam ni težko delat. rada sem pri njemu v ateljeju, kjer poslušamo tiziana in seala in se hecamo z ostalimi delavčki sroteki. smo štirje. in smo zabavni. kaj je lepšega kot limat nalepke in se cel dan hecat ter bit za to še plačan? marsikaj je lepšega, ampak, sej razumete.
no, danes mineva že peti dan, ko moj delodajalec štrajka. morda me je naskrivaj vrgel iz službe.
glavna težava se pojavi, ko mora človek tretji dan zapored preživeti v družbi matere, ki je nekej nastrojena. imamo v nedeljo velik praznik, pridejo obiski in to, in hisa se mora svetit. js pa nism pospravljalski tip cloveka. ce ze pospravljam, me je takrat ravno prijelo in sm zato mal pospravla. pomaga sicer, če lahko poslušam svojo muziko. ampak kako nej matero prepričam, da bova poslušali mandote al pa arctic monkeys? in potem se pač kregamo. ker ona je sitna, men se pa ne da bit pohlevna (čeprav sem kot v hlevu...). teško mi je.
zatorej, dragi delodajalec, reci, da je treba pridet delat!