ne čujem dobro!

hu. že cel dan spim na lovorikah. tud horoskopa še nisem prebrala ...
je bil pa zato včerajšnji dan mnogo bolj pisan.
ker štejem že 7. dan, odkar ne slišim na levo uho, sem se odpravila še na en pregled. zdravnica se je zadeve lotila resno, preudarno, z zaskrbljenim pogledom, ampak na koncu ugotovila, da "ni nič takega" in mi predpisala antibiotike. v redu. me veseli, da ni nič takega.
ko sem tako vesela vandrala po mestu proti železniški postaji (sicer sem s kmetov), sem na poti srečala svojo ljubezen. izmenjali sva nekaj besed, objemov in povabil na raznorazne dogodke in se odpravili vsaka v svojo smer. ona na faks. zame pa veste.
na poti domov sem zaspala, ker je bilo na vlaku tako toplo, ko pa sem prispela domov, sem se najedla ko pujsek, odspala eno uro in šla skuhat kosilo za druge tri petine družine. ho. vmes me je poklical delodajalec. nov odstavek!
povabil me je na "urico, dve asistiranja v ateljeju". okej, sem rekla. ni problem. sestra mi je zapakirala nekaj kosov nekaj vrst potice, katere je delodajalec strašen oboževalec, in odpeljala sem se delu naproti.
za začetek me je povprašal po vzrokih za mojo naglušnost. sam trdi, da je to zato, ker imam preveč časa in sem zato zbolela, ni pa izključeno, da na takšne probleme vpliva tudi moja vse bolj zaskrbljujoča samskost. kakorkoli že, ko sva obdelala vse teme v zvezi z mojo sestro, njenimi kuharskimi sposobnostmi in šarmom jamieja colluma, sva se lotila dela.
urica, dve asistence v ateljeju ne pomeni tisto, kar mislite. ne pomeni niti tega, kar sem si mislila jaz. to pomeni 4 ure napornega izrezovanja predhodno narisanih podlagic iz plastike. da. možgane sem imela sicer proste, roke so me pa kar pošteno bolele. med drugim sem v tistem času spesnila pesnitev v 6 verzih za bivšega sodelavca, naredila finančni plan za 4 leta vnaprej in sklenila, da se bom doma fino najedla.
naglušnost je vsekakor višek dogodkov, da ne rečem pojavov tega dne ... čar naglušnosti se gotovo skriva v dejstvu, da vsaj skozi eno uho nisem slišala brnenja žage. je pa res, da sem bila na koncu gluha še na drugo uho ...