wake me up when octember ends.

oh. ti deževni dnevi res niso kaj prida. človek si na trenutke kar zaželi, da bi ga delodajalec poklical in s šarmantnim glasom poprosil za pomoč pri delu. še posebno se te želje močno izrazijo, ko se človek doma že dva dni nažira in preigra že vseh 220 enih in istih komadov in je na koncu že tako obupan, da začne poslušat radio ognjišče ali pa si želi, da bi bil smreka. ali pa, da bi šel v službo.
taka stvar se je pripetila tudi meni. in na srečo so mi bile želje uslišane, kajti delodajalec je res poklical in nas zaposlil. seveda ne takoj. smo se morali doma še malo porediti in staro mamo odpeljati na vrt, kjer je s svetlobno hitrostjo prekopalagredicoinusejalačeseninoplelaceloplantažomotovilca, medtem ko sem jaz zgolj obrala maline. jeah! no, potem smo doma pojedli še ostanke od družinskega slavja, da smo bili v torek godni za delo.
to delo pa ni bilo tako enostavno, in če bi to vedela prej, po njem ne bi tako željno hrepenela. namreč. s pomočjo valjčka sem dva dni nanašala lepilo na kartonaste kvadrate. ali kvadratne kartončke. skratka. števec se nam je danes ustavil pri številki 1500, kar pomeni "solidno". delodajalec je bil vidno zadovoljen, ampak žal spet ne ve, kdaj bomo imeli čast priti k njemu. prosil nas je še za "dan, dva potrpljenja".
ni problema, bomo potrpeli. ko pa bomo morali spet prihiteti v atelje, nam naroči še šoferja. z mojo enkrat večjo desno roko namreč ne morem več prestavljat in obračat volana. so sorry.