sreča v nesreči (v sreči v nesreči).

1. DEL

1. poglavje

Prejšnji torek se je že začel obupno. Zjutraj sem zaspala za 20 minut. Že itak pozna sem se na poti do avta še trikrat spomnila, da sem še nekaj pozabila in odbrzela nazaj. Potem sem opazila, da je avto v garaži in ne zunaj pred hišo, obrnjen tako, da se samo odpeljem. Kdor je že bil pred našo hišo, ve, da tam avto obrnejo samo najbolj izkušeni. No, ta pripetljaj mi je vzel še nadaljnji 2 minuti.
V šoli sem bila zaspana ko sam vrag (itak, brez kofeta), ampak sem nekako še vedno srečno prispela do doma. Dan se je končno prevesil v normalnega ...
... do večernih ur, ko sem se odpravljala na vajo. V silni naglici sem pograbila za kufer od saksa, ki je bil, glej ga zlomka, odprt. Na vaji sem šele ugotovila, da je ena zaklopka le rahlo zvita, ampak vseeno dovolj, da ne pokriva luknjice. Mitch je bil hudo slabe volje.

2. poglavje

Posodil mi je svoj saks, ki je ene 6x dražji in boljši, zato sem ga čuvala ko punčico svojega očesa. Ob vsakem prenašanju sem 4x prečekirala, če je vse na svojem mestu in če je kufer res zaprt, in ga povsod nosila s sabo ali pa ga imela na očeh. S tistim saksom sem potem odigrala dva špila ...

2. DEL

1. poglavje

... vmes pa mitchu stalno težila, da se mi dva tona ne oglašata. On je trdil, da je to zato, ker ne piham, ker njemu se vse oglaša. Včeraj, 2 minuti pred nastopom v cerknici, je the saksu končno posvetil malček pozornosti in modro ugotovil, da manjka ena blazinica, ki sem jo izgubila JAZ enkrat v teh preteklih 4 dneh in ki je menda tudi njemu že dostikrat padla dol, ampak jo je ponavadi imel v kufru. Hja, zdej je ni več ... le kako sem jo ob vseh varnostnih ukrepih sploh mogla izgubiti?

2. poglavje

Ker je mitch malo mcgyverja, je stvar spretno spimpal s plastičnim štrikcem in vžigalnikom. Njegova mojstrovina je delovala - pink panterja sem odšpilala ko šus, za kar sem bila kasneje tudi pohvaljena.

EPILOG

Mitch je zdajle prišel po svoj saks, ker ga rabi, ta teden pa bo oba peljal na servis. Tale naš profesor je torej precej uporaben. lahko bi ga imela kar doma, svet bi bil lepši.

in še fotka postavnega mitcha v evinem kostumu.
za vse oboževalke slepe kure =)

o spletnem dnevniku.

ob srkanju piva se mi žena upa pokritizirat blog, rekši, da je preveč strnjen. oziroma da ga je preveč.
priznam, včasih se malo preveč razpišem o stvareh, ki nikogar nič ne brigajo, ampak mogoče bom to brala čez eno leto in pol in se smejala hecom, ki smo jih zganjali, ko smo bili še mladi. in takrat se mi bo zdelo, da sem napisala še premalo.
vseeno sem hotela v veveričji domek pripet še kakšno fotko, da bo stvar bolj živahna na pogled in bolj privlačna za tiste, ki ne marajo brati dolgovezenja o enem navadnem vikendu na morju. tako sem profesorja mitcha pocukala za rokav in ga poprosila za kakšno fotko ali dve. ampak, glej ga zlomka, mitch se je neznanokje nenadejano otresel fotoaparata, tako da dokaznega gradiva, ki bi pričalo o dogodivščinah na slovenski obali, žal ni.
v prihodnje bom sama pofotkala kakšno zaminivost, da moji posti ne bodo več tako dolgočasni. morebitne kritike pa so še vedno dobrodošle.

I want you to remember the good times.

pred kratkim sem imela priložnost površno spoznati enga fantiča in že cel teden se prepričujem, kako fajn je, vmes pa mi gre nekaj na njemu na živce ... dokler ne grem že sama sebi na živce.
včeraj me je sam prepričal, da ni napačen.
dal mi je rože in rekel adijo.

veveričji domek.

pravzaprav je bil predprejšnji post nekakšen uvod v tale post, pa sem se potem odločila, da nekaj napišem o našem trobilnem virtuozu. no, pa bom kar napisala, kar sem se že namenila.
prejšnji konec tedna smo že spet preživeli na obali. tokrat smo nabirali kondicijo in trenirali abažuro z mladimi upi cerkniške pihalne smetane. smetana je za lase privlečen izraz, saj so tile naši otroci ena žalost od glasbenikov. saj ne, da so v štartu slabi, samo vse jim je odveč. Namen vaje jim je španska vas, vsaka postavitev pulta za note in ponovitev dela, ki nam ne gre, je izreden napor. pa v resnici ni. no, morda za dirigenta, ki jih mora vsako stvar posebej prosit in jih nato še nadret, ker ga ne poslušajo.
kljub takšnim težavicam je bil vikend kar zaminiv. poleg mularije so bili tam še prej omenjena dirigent mitch ter seveda dobro vam znani čoko, pa še učiteljica tolkal nastja, pozavnist aljoša, trobentač matjaž inu dirigent godalnega orkestra, ivan. najprej naj bi se nam pridružili še sabina in coprnca, pa sta raje rajali v taborniškem raju v velenju. čeprav ju ljubim iz dna srca, je bilo, roko na srce, kar fajn zgolj v družbi moških. ker ne komplicirajo, ker jim ni treba za vsako dejavnost vedet 4 ure preden se zgodi, ker te ne prosijo za spremstvo na wc/kosilo/plažo in ker jim je čist fajn tudi samo sedeti v senci in piti pivo, brez besed, kart ali drugih morebitnih pripomočkov.
aha, ja, veveričji domek. je v bistvu mala hiška, kjer je kar precej sob in postelj. in tiste postelje zgledajo stare 47 let, poleg njih v sobah ni ničesar, kopalnico pa sestavljata dve tuš kabini (z zaveso), 4 umivalniki in 5 kljukic za brisačo ali karkoli že. luksuz.
ko smo ravno pri kopalnici – doma sem pozabila deodorant, čeprav ponavadi največ časa posvetim pakiranju toaletnih pripomočkov. s seboj sem vzela celo dnevne vložke, tablete z železom, tampone, kondome in flajštre za morebitna presenečenja in celo očala. a je treba omeniti, da nisem rabila ničesar od naštetega? važno, da nisem vzela deodoranta. zato smo šli v soboto koj po kosilu v koper v nabavo. spotoma smo nabrali še enormno količino piva in paketke cigaret. večino artiklov smo si privoščili že kar takoj po vrnitvi v glavni štab.
po naporni vaji v veveričji predsobi smo se odplazili na večerjo, nato pa k bazenčku, nazaj k našim dobrotam iz špara. ko smo bili že rahlo veseli, so nam dan popestrili dva para mladoporočencev s kopico fotografov in snemalcev, ki so ju poskušali ujeti v lepih kadrih (s tablami »ne skači v vodo« in koprsko luko v ozadju, hjam, prečudoviti posnetki ...). popivanje na plaži se je nato prevesilo v »men se tud nč ne da party« na klopci pred našo duplino. ob ene 23h so aljoša, mitch in matjaž poprijeli za inštrumente in zaigrali »ene par« (= eno pa pol) slovenskih, otroci so prestrašeno priskočili pogledat, kaj se dogaja, se nasmejali in šli spat. večer se je zame zaključil z nezanesljivo asistenco pri taroku, potem sem šla v pižamo, umit zobke in spat na prepih.
zjutraj pa obvezno branje na klopci (pomol je bil predaleč), pa spet vaja v vročini, kosilo in z busom nach hause.
nerazsoden, kot je tisto jutro bil, je mitch pozabil na nastjo in šoferju prehitro pomahal v znak, da lahko krenemo. uboga žena je ostala ujeta na debelem rtiču, rešil pa jo je sam heroj čoko (je bil edini z avtom).
ob prihodu domov sem najprej imela še eno kosilo, potem sem pa bratca odpeljala na sladoled za rojstni dan. usoda je hotela, da sva srečala še ivana. jaz sem ga spraševala o sestavinah inštant kave, brat pa se mu je ponudil za prvo violino orkestra.
zdaj veste vse, jaz grem pa makaronom naproti.

hu da fak iz čoko?

napetost narašča. ste se ob prebiranju prejšnjega posta vprašali, o komu je bilo govora? se vam zdijo čokotove ročne in umske spretnosti časti vredne? vas zanima, zakaj je čokotu ime čoko?
tudi če na nobeno od vprašanj niste odgovorili pritrdilno, vam bom opisala ta človeški fenomen.
čoko je prijazno bitje 22. let, vesten tabornik, fant, ki bi ga vsaka mama (ali bolje rečeno oče) hotela imeti za sina/zeta/soseda. čoko je močan, pameten, duhovit in ustrežljiv, njegovi delavnosti in razveseljevanju ljudi ni kraja. obenem je tudi odličen hornist, zato ga vedno vzamemo s seboj na razne vaje, priprave in koncerte (ja, mi, vrhunski glasbeniki).
čoko, pojem ti hvalnice. še vedno si nepogrešljiva družba.

naš čoko.

naš čoko je v vseh pogledih prav poseben dečko. njegove posebnosti znajo priti do izraza predvsem na kakšnih godbenih/orkestrskih pripravah na debelem rtiču. njegove paradne discipline so: prenašanje klopc z eno roko, lov na lisico (dobesedno), oblačenje hidrantov in iskanje veveričjega domka.
ko smo pred kakšnim mesecem počitnikovali v tem prijetnem morskem zdravilišču, si je zaželel, da bi kdaj ta veveričji domek videl od blizu, ne samo prebral napisa na tabli. želja se mu je izpolnila minuli vikend.

od našega dopisnika.

Ljubljana, 31. marec.
vse pomembne stvari se zgodijo na zadnji dan v mesecu. silvestrovanje, očetovi padci z dreves, koncert maksima mrvice, čakanje na plačo ... je kdo omenil maksima mrvico?
kakšen spektakularen uvod! kot ustvarjen za tega velikega pianista. velikega v vseh pomenih besede, kajti temu gospodu je še klavir premajhen. o koncertu bi povedala tole: križanke so bile nabito polne, starost obiskovalcev se je gibala od 7 do 99, bile so to uglajene gospe in gospodje, pa tudi v ozke cunjice oblečene suhice, otroci, ki ne vejo, za kaj se gre in znani slovenski glasbeniki. Koncert je sicer bil vreden ogleda oz. posluha, je pa res, da je, kar se pianistov tiče, največji car še vedno matevž bellamy. in raje bi tam sredi križank za klavirjem videla njEga. ne vem, zakaj. pogrešam ga. ostaja zapisan v mojem srcu. to ne pomeni, da mi koncert ali, bog ne daj, izvajalec nista bila všeč. program je bil dobro izbran in odigran perfektno, skorajda sterilno. da, to bo čisto primeren izraz.
je pa nekaj manjkalo. ko brez miru okrog divjam in razmišljam, kaj bom o maskimu zapisala v post, se mi misel vedno ustavi pri besedi »cirkus«. zakaj? ker se je zdelo najpomembnejše, da svoje od boga poslane roke preklada po klaviaturi po tri oktave v obe smeri in da je vse na šus (kot distoržn pri novodobnih ameriških rock ansamblih). sicer je bilo vse odigrano doživeto in fant je s tem nedvomno dokazal svoj talent. ampak mislim, da bi bilo fajn, če bi vmes kdaj za predah slišali tudi kakšno bolj enostavno in umirjeno vižo. moje osebno mnenje. še enkrat pa poudarjam, da mi ni žal tistih evrov in da ste vsi, ki vas ni bilo tam, zamudili eno izmed glasbenih poslastic, ki jih je letos v prestolnici kar precej. lahko nadoknadite z marilynom mansonom, na primer.

črno-bel maksim

če živiš u planin' al dalin' ...

... l'bizn te butne, če češ al pa ne.
bila sta sanjski par. vsi smo se jima klanjali, ker sta dajala vtis, da jima gre vse gladko. kaj takega res ne vidiš vsak dan ...
dokazala sta, da ni nič večno. lani sta se končno razšla. ali sta ves čas dajala napačen vtis ali pa se jima je nenadoma stemnilo in nista več videla potke. ali našla kompasa. nekaj mesecev sta vsak zase razočarano tavala po svetu, se delala, da je vse v redu, ampak smo vsi videli, da sta eden brez drugega samo polovička sebe.
ko sta videla, da poti nazaj ni več, sta začela rasti vsak v svojo smer. on je počel neumnosti in se hecal s puncami, ona je vse skupaj pustila za sabo in se posvetila novemu življenju – faksu in dobrotam prestolnice.
kot strela z jasnega pa je udarila strela z jasnega.
on je oznanil veselo vest, da je znova zaljubljen. ljudje so bili malo začudeni, jaz razočarana, če ne kar ogorčena, mitch je rekel: »že mora bit tako.«
ni minil niti mesec, ko je tudi ona oznanila veselo vest. zdaj lebdi nekje pol metra nad tlemi in življenje ima spet smisel.
na oba, se pravi, na vse štiri, sem ponosna. na koncu se med sabo najdejo vsi ta pravi puzzli. tako mora bit. vse se zgodi z razlogom.
tudi jaz sem samska z razlogom. bom še malo počakala.
končala sem. vesna godina.

the song you sing today wasn't always in your head ...

počitnice imam splanirane. če ima kdo kakšno morsko idejo, naj me ne vključuje vanjo (ker vem, da se vije dolga vrsta ...), kajti mene poleti praktično ne bo.

pred časom me je poklicala gospa irena z gradu prestranek. s takšno, »morsko idejo«. naj pridem delat.
lani sem bila namreč nekakšna animatorka na poletnih jahalnih taborih. zaposlovala sem otroke, se z njimi hecala in kregala, fotrala konje, jih od časa do časa osedlala in hodila na sprehode v naravo. za takšne počitnice sem se pripravljena še posebej potruditi in po listanju po koledarju sem res našla tista boga 2 tedna, da si prislužim kak ojro.
in komaj čakam. biti dva tedna vsak dan v neokrnjeni naravi v bližini konjev, ki so res pametne in (ne smejte se besedi) rahločutne živalice, se z mularijo vozit s kolesi, z njimi igrati fuzbal in packat z glino in mavcem ter ob vsem tem še zaslužiti, so najboljše počitnice. poleg tega pogrešam ljudi, ki so tudi živeli tam in me ne imeli za mar. mogoče jih ravno zato pogrešam.
... danes sem jih srečala na poti iz službe. imajo nov avto.

luka založnik.
človek z novim avtom,
človek - skandinavc in
človek, ki me nima za mar.
3 in 1.