zaupne besede.

Težko priznat
ampak jaz sem sebi največji sovražnik,
česarkoli se lotim, naredim pizdarijo
kadarkoli vozim pijan, naletim na policijo,
iskrena hvala vsem ki me trpijo.

Čudno slišat
ampak vsi me trpijo, ker nobenmu ne škodim
s tem ko škodim sebi, zgubim vso energijo,
če bi imel še energije, bi samo še bolj zablodu,
še dobro da škodljivci ne škodijo ko spijo.

panikaaaa!

vzporednice.

ne ne, nisem odšla na božično večerjo s sodelavkami učiteljicami. ne, sindikalni dedek mraz ni nosil daril našim otrokom. v bistvu se je to vse zgodilo, samo ne v učiteljskem sindikatu.

tam, v grafičnem studiu, kjer s študenti zlagamo škatlice za amway, nam je šefica nadvse pozorna gospa. ne samo, da nas na delovnem mestu vedno čakajo kava, čaj, napolitanke, sadje, bombončki, poln hladilnik brezalkoholnih pijač in zelo topel odnos šefice do podrejenih. tam je poleg tega možno delati lastnim zmožnostim primerno. nikomur ni samoumevno, da si tam po 12 ur na dan, nihče ne govori: "rabim dobro ekipo!" ali "ajmo, ajmo malo akcije!". Čeprav se bo to slišalo morda malček materialistično, bom vseeno povedala. razlika med delodajalcem in delodajalko je ta, da je pri delodajalki 50% višja urna postavka. to pomeni, da so študentje izračunali, da se jim to delo splača. zato jih tam dela okoli 20 in ne trije. eni delajo dopoldne, drugi popoldne, prideš ko imaš čas, ker si plačan toliko, kolikor delaš. nihče ti ne zameri, če zaradi drugih obveznosti ne izvršiš svoje vsakdanje 12-urne tlake. delo je seveda pravočasno narejeno, čas pa mineva sto na uro. bodisi poslušamo butaste monologe, bodisi imamo sami svoje. neostik je zakon.

hja, in včeraj smo imeli sindikalno kosilo. najprej sem mislila, da bo to tako, malo pršuta in sira. ampak ne! šefica se je res potrudila in šla po hrano v kitajsko nedaleč stran, tako da smo imeli res pravo pojedino. sodelavčki smo se kar spogledovali, toliko dobrot je bilo na mizi. dobili smo tudi pivo, ki je v kombinaciji z neostikom res najboljša droga.

in kar je še najboljše: dedek mraz nam je prinesel prvo plačilo, čeprav sem jaz tam delala šele dober teden. delodajalčevo mezdo še zdaj čakam ...
zdaj res lahko rečem "delodajalec sux!". ko me bo drugo leto hotel prepričati v kaj, kar v bistvu nočem, mi pomagajte ostat trdna in nepopustljiva.

veseli december.

napisala sem že pol posta in se pritožila čez dirigenta, ampak potem pametno vse zbrisala in sklenila, da se ni vredno sekirati. sploh pa nočem biti emo in jamrati čez vse, kot to počnejo nekateri in mi grejo zaradi tega na živce.

raje bom napisala, kako dober vpliv ima na mojo dušo vohanje neostika in zlaganje škatlic v bližnji delavnici. nič ni treba razmišljat, nič kričat, nikogar vlečt narazen in poslušat dretja. je kot v pravljici. sodelavke so ful fajn in se hecamo, šefica je car in nam 2x na dan skuha kavo, delo je pa tudi kul. plačilo je zavidanja vredno in delodajalec se lahko s svojimi pogoji dela skrije.

prepričana sem bila, da se bo v petek zvečer začelo divje obdobje srebanja kuhanega vina in pohajanja povsod, samo doma ne, do zgodnjih jutranjih ur. a sem se uštela. zadnjih pet tednov sem v silni vnemi žur postavljala na stranski tir, zato sem malo pozabila, kako to gre ...

tako da se mi zadnje tri dni ne dogaja nič posebno zaminivega, razen da zlagam škatlice in imam očitno dovolj časa, da pišem blog.

zadovoljiti se bom morala s spomini na četrtkovo post-vaditeljsko turnejo po stari ljubljani, kamor smo se odpravili mitch, skandinavc in moja malenkost.
bilo je fajn, malo sta me sprostila in pomirila kar se tiče mojih grešnih misli glede učiteljskega poklica. nato smo nazdravili s kuhanim vinom in odšli v naslednji lokal. stvar smo nekajkrat ponovili, tako da so tisti učiteljski deli pogovora počasi začeli izpadati, mi pa smo se posvetili zanimivejšim temam.
naslednjega dne sem bila bogatejša za kilo sproščenosti, neprespanosti in okrasek z novoletne smrečice v glasbeni šoli. to mi je pomagalo priti skozi še zadnji dan v zverinjaku.

da petek ni bil preveč dober, saj veste, od višine se zvrti, pa je poskrbel dirigent nekega drugega orkestra. res mu hvala.

"nemam cajta!"

je stara fora. zadnje čase ponavljam ta stavek, ampak čisto resno mislim. bizi sem čez glavo.

na srečo sem vsaj eno skrb dala na stranski tir, oziroma je že izstopila na prejšnji postaji, v petek ji sledi druga. namreč, moja 5-tedenska kariera učiteljice v kombiniranem oddelku na PŠ struge se počasi končuje. občutki so mešani. bilo je težko in lepo, ampak me veseli, da bom imela od zdaj naprej čas pogreti kosilo od včeraj in iti sem in tja še na kakšno vajo, preden me povozijo novoletni koncerti.

letos podiram rekord: igrala bom na 3 koncertih. klanjajte se, jaz sem car.

vabim:
- 19. decembra v grosuplje na koncert pihalnega orkestra GŠ grosuplje,
- 25. decembra v cerknico, kjer bomo s cerkniško godbo igrali zelo soliden program (čas je že bil),
- če koga zanima jazz/blues/bossa nova/swing/šlager, pa lahko pride 29. decembra v kulturni dom v cerknico na koncert big banda.

ako mi tole uspe speljat tako, kot je treba, se pa vpišem na srednjo glasbeno. majkemi. =B

miklavž.

je bil letos radodaren. prinesel mi je suho sadje, arašide in diplomo. bravo.

upam, da me zdaj res ne bo kdo zrinil s ceste.