pedagoški eros my ass.

kakšen dan. človek ne ve, ali bi dal minus ali plus, čebelico ali črno piko, rdečo ali belo zastavo ...
v razredu sem skoraj izgubila živce, ker mularija ni danes nič slišala. ne vem, kaj je bil vzrok za tak kaos; vsi so bili zmešani, leni, agresivni, sitni, nesramni in tako dalje. očitno danes niti moja dobra volja ni mogla prodreti do njihove zavesti in se jim je rahlo jebalo za moje živce.
kljub temu, da sem jih imela že po eni uri poln kufer, me je kar malo stisnilo pri srcu, ko sem izvedela, da se jutri selim v prvi razred in sicer kot "dodatna pedagoška delavka" (po domače vzgojiteljica, kar nisem). v tem mesecu sem se namreč tako strašno navezala na te vražičke, da jih bom prav težko zapustila in tudi tiste traparije, ki so jih počeli, ko ni bil pravi čas zanje, jim bom odpustila in tudi slatkiše jim bom prinesla in nagrade za nagradno igro, ki smo jo furali od 3. januarja in ... in ... še kdaj jih bom prišla pogledat. no, itak se bomo videvali po šoli, ampak ne bo isto. aaaaah.
in na koncu mi je še ena deklica rekla: "a zdej bomo mel pa spet drugo učitelco? jooj. vsake dva tedna mormo na novo povedat, kako nam je ime ..."
res je štala, ko si v enem takem razredu, kot so bili tej moji sroteki. od septembra so jim zamenjali miljon učiteljic in še vedno ni konec. ni čudno, da žrebeta zbezljajo ...
no ja, bomo preživeli.
spat. utrujena sem od vseh novosti. naj se zadeve umirijo. hočem en teden miru.

mitcho, naš heroj.

naj za trenutek odloži klaniret dragi profesor, dirigent, prijatelj in osebni šofer mitja dragolič.
dragi mitch. najprej se opravičujem za svojo neresnost, občasne izpade in nedorasle izjave. hvala ti, da z mano deliš svoja muzikalna znanja in prijatelje, me povabiš v svoj orkester in celo ponudiš prevoz do tja, da z mano pred uro piješ kavo, da mi poješ pol meda, ki ga rabim za čaj, drugače bi ostal na mizi, da me spravljaš v smeh in tako dalje.
tega ti ne bom nikol rekla v živo, ker boš reku, da sem sentimentalna, če ne kar smešna, zato upam, da boš kdaj slučajno zajadral semlelele.
dober profesor si. ne obupat nad mano. =)

lisa simpson in the house.

pred natanko nekaj časa sem ugotovila, da je res res tisto, kar pravijo. da se vse, kar oddajaš, vrne. tako se je primerilo, da sem bila prejšnji torek čisto naspidirana, toliko bolj, ker sem s tem naspidirala še druge in so potem oni mene nazaj. za mano je bil lep ponedeljek in potem je bil itak tudi torek lep. ane.
skratka, v ponedeljek sem končno odpisala tisti izpit in po niti ne tako napornem šopingu odšla na kosilo in v grosuplje. vaja je bila prov fiina, novi obrazi - mitchota sem pohvalila, da vodi strašno lep orkester, novi komadi - samo lahko bi mi prej povedal, da ima štimkolega srednjo glasbeno, da si ne bi delala bruk, nov jeziček, ki se je odlično odrezal in nove vroče ponudbe v mcdonaldsu, na poti domov.
skratka, ponedeljek je bil presenetljivo dober in mularija je v torek nekako zaznala, da sem polna pozitivne energije. ali pa ni. ampak bili so čisto drugačni kot ponavadi. vsi so me nekaj objemali, se pogovarjali z mano, celo nalogo so naredili brez besed in brez debate pospravili igrače.
ker sta bila že dva dneva zaporedoma dobra, sem se v sredo zbudila z občutkom, da to ne bo v redu dan. in mogoče zaradi tega pogleda res ni bil nevemkaj. namesto ure sem šla s profesorjem zgolj na kofe, kjer se nama je pridružil še en kolega in nato še en kolega. v šoli je bilo kar fajn, noben se ni stepel in pri kosilu so skoraj vse pojedli. popoldne smo spet malo pihali, tokrat v šolskem orkestru in zvečer sem morala priznati, da dan niti ni bil slab.
v četrtek nisem preveč razmišljala o usmerjenosti dneva. kar naenkrat je šel mimo. morda zato, ker nisem bila tako zaposlena. koga pa zanima ... tud mene ne v bistvu.
petek je bil skopiran ponedeljek. razen da sem lahko zjutraj spala do osmih, da nisem mela izpita in da mi slušalke niso crknile. po šihtu me je profesor spet odpeljal na druženje z grosupeljci, nato na čizburger v meka, nato pa na pivo v navigatorja. ob srečevanju starih obrazov nismo mogli kar odpeketati, tako da se je pivo spremenilo v ... pive, domov pa sem prišla 4 ure prepozno. zelo dober dan.
v soboto dopoldne sem se počutila kot meduza. hodila sem po hiši drsajočih korakov, napol zaprtih oči in počasnih gibov. popoldne sem prištimala vse potrebno za na pot in odšla na pot. potek sobotnega večera je opisan v prejšnjem postu. uradno pohvaljujem člane in članice grosupeljskega orkestra. so se mi zdeli prov fajn. ob priliki se vrnem. moja visoka pričakovanja o nekem kolektivnem partiju so se razblinila, ampak sem vesela, da se za izboljšanje vzdušja nisem opila. mi je bila zelo všeč komorna zasedba, s katero smo zaključili. dan je bil torej super, dobi pa še dodatno čebelico.
moj urnik za ta teden pa šteje dva nova družabna dogodka. in sklenila sem, da bom malo bolj začela vadit sax, ker se ne spodobi, da se grem brukat v tri orkestre, če sem kekec.
torej, kakšen bo današnji dan? če se bo res poznal po jutru, bolj len ...

I can die now happily ever after.

končno se je zgodilo težko pričakovano srečanje godb.
v tem tednu je bilo toliko zanimivih, zabavnih in poučnih trenutkov, toliko novih ljudi in tolik starih znova, da je to težko zbasat v en bogi post. zato bom kratka in bom pomembnejše mejnike tega tedna raje strnila v naslednjo pošiljko =)
skratka. po dveh vajah z neznanim orkestrom smo se cati, choko in jaz včeraj z dirigentom (ki je tudi našega jezera list) podali novim zmagam naproti. v občini videm-dobrepolje (besedna zveza je na silo skovana, ker ne znam sklanjati "videm-dobrepolje") imajo noro hud kulturni dom. tam se je torej odvijalo to velesrečanje. bilo je prav fino. sicer smo bili na vrsti šele predpredzadnji in smo se načakali, ampak na srečo smo se zaposlili s kofetkanjem, opazovanjem substitutov in razmišljanjem, od kje so nam znani ter s pisanjem mailov prijateljem. heh. ljudi je bilo miljon, cvička tudi, po špilu je bila veselica, ampak mi, nedolenjci z udeležbo nismo bili zadovoljni, zato smo jo odkurili proti ljubljani. natančneje v btc. natančneje v old scottish pub. luškan ambient, ravno prav glasna muzika, neprezakajenost in odlična družba. res, večer smo prav lepo zaključili in doma sem bila že dovolj zgodaj, da zdaj, ob 9h nisem čist skurjena.
nadejam se še mnogo takšnih dogodkov. dolenjce pa pozivam, naj bodo bolj naklonjeni notranjskim študentom, ki jim pridejo pomagat ... dolenjska očitno vseeno ni takšna žur-dežela, kot sem si upala upati.

linhartova dvorana. 13. vrsta, 4. sedež ...

... je bilo mesto kjer sem preživela včerajšnji večer.

ušeska mi je božala nežno-groba, tiho-glasna, zabavno-ganljiva glasba zasedbe gal in galeristi. vsi, ki vas ni bilo tam, vam je lahko žal; zame je bil to eden boljših koncertov, kar sem jih doživela. plus točke dajem še za dejstvo, da so godli naši, slovenski fantje.
fuu, kje naj začnem z občutki. podobno je bilo takrat na musih, samo da je takrat nekaj manjkalo. še nisem ugotovila, kaj. takrat sem napisala pesnitev v "nemščini", zdaj je pa ne bom, ker mi slovenščina ni pogodu =) skratka, poleg vrhunskih glasbenikov, zanimivih skladb že samih po sebi in izvedbe, je bila v zraku neka domačnost, ki je na dunaju nisem čutila. in ne, ni zaradi dejstva, da sem bila v drugi državi ... kriva je bila karizma nastopajočih. ne bo narobe, če rečem kar nastopajočega. klavir, trobenta, kitara, glas ... ni je stvari, ki je gal gjurin ne bi obvladal.
že eden znanih slovenskih glasbenikov je ravno usodnega 8. decembra rekel: "ko se ti dvignejo dlake, ko ti srce bije hitreje in ko pozabiš zapret usta, vidiš, da je to to." in oprosti mi, g. gombač, če te na tem mestu malček skopiram in poleg tega dodam, da se je utrnila tudi kakšna solzica (predvsem med res ganljivim nastopom gala in severe gjurin), ampak z besedami ne znam opisati teh obtučkov.
res. vsi, ki ste stali na odru, svaka vam čast, evo me, ploskam z ušesi. kar pogumno naprej! pokažite, da premoremo slovenci še kaj dosti boljšega od "digi dagi" in "hop, marinka". vaš album bo v ponedeljek zagotovo na moji polički.
in še komentar k naslovu: na 4. sedežu v 13. vrsti v linhartovi dvorani cankarjevega doma sem sedela že tretjič zapovrstjo. lani sem si s tega sedeža ogledala dva filma na liffu (dokazi so nalimani na podlogi na pisalni mizi) ... takrat sem pred dvorano srečala prijateljico, ki sem jo srečala tudi včeraj na istem mestu, ker si je šla ogledat isti koncert ... in nazadnje sva se videli 15. novembra lani ... in takrat sva si rekli, da zdaj pa že res morava na kavo ... in ravno dan pred koncertom sem ji poslala sms, da zdaj pa že res morava na kavo ... če je tole vse skupaj malo skeri, ne vem, vem pa, da je bil to več kot očiten znak, da se moram malo bolj potrudit v smeri prijateljev, ki sem jih zadnje čase preveč zapostavljala.
naj vam glasba svetli deževne dni, ki prihajajo. ne bo narobe.

na kolena, opala.

slovenci smo pa res smešni.

vsi pravimo, da ne poslušamo siddharte, da ne gledamo telenovel in da je lado bizovičar naprdnjen mulo. hkrati pa znamo vsi brez izjeme zapeti vsa besedila od siddharte, držimo z gracielo, ker je fernando itak prasec in vemo, da ima lado lase čaz oči in odvezane vezalke.
tudi jaz se včasih vprašam, zakaj svoj čas posvečam neumnostim, ampak tudi s tem se človek česa nauči, si razširi obzorja in je "splošno razgledan".
večkrat se zalotim ob gledanju hri-bar(j)a. oddaja je zelo zanimiva, ampak pomoje večina ljudi pljuva po njej, ker je ne razume. tudi jaz je največkrat ne, padem pa na enostavnejše fore, ki obvezno vključujejo jureta godlerja. no, oni dan je bila hribarjeva gostja slavna in nesporno nadarjena pevka brigita šuler. če vam ime nič ne pove - ona je tista iz wernerjeve megauspešnice "hej mala, opala".

izgleda v redu

res ne vem, kje bi začela z občutki, ki me navdajajo ... večkrat sem že poudarila (in mnogi so me že siti), da se ne smemo čuditi, da ljudje proizvajajo tako "#!(&?" (niti ne najdem pravega izraza) glasbo, bolj grozljivo je dejstvo, da ljudje to glasbo sprejemajo, še več, izvajalci tipa werner/saša lendero/turbo angels so med najbolj prodajanimi v sloveniji.

trebuh not, joške vn

v torek sem si morala (!) ogledati oddajo piramida, saj je v njej nastopala meni najljubša iz zgoraj opisane grupe.

kje je ventilator?!

v pogovoru o komercialni glasbi je rekla, da je "le-ta najbolj podprta s strani publike, zato se v njej najde tudi, po domače povedano, veliko sranja". hvala, saška. dajete nam sranje, kaj drugega bi lahko torej sploh sprejeli?
sicer se je še kar dobro izvlekla. tudi brigita šuler se je. jaz osebno nikoli ne bi imela jajc, da bi se o svojem delu pogovarjala z gospodom hribarjem. upala bi si reči, da se za imiđem puhloglave blondinke torej skriva en karakter, ki zna celo uporabiti glavo za kaj drugega poleg mejkapa. konec koncev je šulerjeva celo dokončala glasbeno akademijo (za saško ni podatka).
in v tem grmu se skriva smreka, tja pes moli taco, tega preobrata ne morem razumeti. od človeka, ki se je najmanj 14 let šolal v glasbenih ustanovah, se pričakuje vse kaj več kot trije akordi, zelo opustošena melodija vokala in besedila pod nivojem. se človek ne vpraša "zakaj to počnem?" in če to počne zaradi denarja (nego?), ji/mu ni to morda pod častjo? in če ji/mu ni, zakaj mora potem javno priznavati, kakšno izobrazbo ima za seboj in tako metati slabo luč na ostale profesionalne glasbenike, ki so res aplavza vredni?

I wonder.

od lepe ovčke.

redno zaposlena, a še vedno z nezapolnjenim indeksom se že nekaj dni mukoma prebijam skozi zapiske iz sociologije vzgoje. in to že tretjič v dveh letih. v četrtek sem en tekst dojela, potem ko sem ga prebrala že ene 22ič. res. teško mi je. no, da mi pa ure hitreje minejo (ker ravno to je pri študiju najpomembneje, bravo naši), si dopisujem z osebo A.
primerilo se je, da je ta oseba A varuška nečakov in primerilo se je, da se je eden od njih prebudil v tem času, ko sem jaz študirala. zato me je oseba A zaprosila, da napišem uspavanko za maksa. jaz pa, ne bodi len, sem takoj vzela blokec in pisalo in pred vami je že druga pesnitev izpod peresa vele centija.

OD LEPE OVČKE
trash metal song

ovčka ovčka bela
v avtu je sedela
prijateljev ni mela
zato je kar sedela

enkrat pa pride majhen škrat
jo hoče, ko je štopala, pobrat
ampak je ni imel kam dat
zato se je mogla držat vrat

na bovlingu sta se ustavla
novi ljubezni sta nazdravla
dvanajst puzzlov sta sestavla
mašina pa je kegle postavla

toda jojmene, o ježeš, ne!
ovčka o bovlingu še nič ne ve
krogla ni za žogat se
pokončala ubogo živavco je

seveda, treba je priznati, da je v nemščini veliko lažje ...

fever to tell.

bolj ko prebiram bloge ostalih sozemljanov, bolj se mi zdi, da blog v bistvu ni nek novodobni dnevnik, kamor ljudje pišejo, če so shujšali ali kolikokrat so se dali dol, ampak v glavnem en zbornik lastnih mnenj o aktualnih temah. sicer tudi jaz ne pišem o luninih menah in seksualnem življenju (bohnedej), je pa tale moj blog precej osebna zadeva.
zato bom na tem mestu povedala, kaj me matra. ker mi noben ne verjame, da me ne matra.
že ene dva, tri mesece mi traja eno tako mirno, bi se reklo zatišno obdobje. opazujem svoje življenje. o svojih čustvih in tudi na splošno o stvareh, ki mi pomenijo preveč, povem bolj malo, razmišljam pa zelo veliko. in v tem obdobju sem se pač umirila. večino časa sem delala pri zdaj že bivšem delodajalcu. ko nisem delala, sem šla na kakšno vajo ali pa sem brenkala in pihala doma. prebrala sem mnogo knjig, zloudala sem si mnogo nove muzike, zbližala sem se z materjo itd. vmes sem še malo brkljala z diplomo, sicer pokazat nimam kaj, ampak vsaj vem, kje sem in kam grem. so tudi stvari, ki jih v tem času nisem počela. manj hodim ven na razne pijačke, posredno manj zapravim in spijem mnogo manj alkohola, kadim sploh ne več in zelo redko grem skozi dan neprespana.
v bistvu mi to strašno ugaja. ker kadarkoli grem ven med ljudi, me razočarajo. drugače je, če se dobiš s kolegico ali družbo treh pozitivnih ljudi na kavici in se hecaš. ne maram pa več hodit ven ob sobotah v zakajene lokale, polne 16-letnic s prevelikimi joški in ostalimi gosti, ki se ga grejo tja samo nažgat. včasih sem tudi jaz to počela (no, tisto z velikimi joški pozabimo), ampak mislim, da sem za to zdaj prestara. oziroma, bom raje rekla, da je tak čas, da se mi tega ne da početi.
imejte se radi, imejte me radi, pa boste razumeli, o čem sem govorila.

make me feel tiny if it makes you feel tall.

zadnji teden se ubadam z nerešljivo situacijo. teško mi je. vse okrog mene raste, v meni se pa vse podira. polno je novih izzivov, vse je novo. je prišlo z novim letom. ampak o tem kdaj drugič. rada bi spregovorila o svojih globljih čustvih.
torej.
prijatelji mi obračajo hrbet. lepo počasi, eden za drugim. mogoče sem za to sama kriva. oziroma definitvno sem. za tiste, ki sem jih zgubila po svoji krivdi, točno vem, in še zdaj mi je žal, ampak mislim, da jih v bistvu nisem zgubila, samo odtujili smo se. še vedno mislim nanje.
zadnje čase pa opažam, da me obkrožajo sami ... čudni ljudje. neprijatelji. taki, ki jim spet in spet (in spet in spet) daješ novo možnost in se trudiš, pa te vedno znova razočarajo. in vedno znova misliš, da si sam kriv, da so taki do tebe.
tako da, zdaj sem se odločila. noben mi ne bo več pil energije. ni se mi treba družiti z ljudmi, ki mi hočejo samo slabo. nimam časa in nimam volje.
se pa iz srca zahvaljujem vsem, ki ste še vedno z mano. predvsem multiinštrumentalistka katra, bruh-kid-luka in jezus schwesta.
in hvala meni, ker se ne pustim vampirjem.

whatever makes you happy on a saturday night ...

za kosilo smo imeli matevža.

aaaaaaaa!

Strange & Beautiful
(Aqualung)

I've been watching your world from a far
I've been trying to be where you are
I've been secretly falling apart
I see

to me you're strange and you're beautiful
you'd be so perfect with me but you just
can't see you've turned every head but you don't
see me

sometimes the last thing you want comes in first
sometimes the first thing you want never comes
I know, waiting is all you can do
sometimes

I put a spell on you
you fall asleep
I put a spell on you
and when I wake you
I'll be the first thing you see
and you'll realize that you love me
yeah